Učenje zdaj ne bo več zabavna igra, ampak bo šlo zares, je nemara razmišljala, zato sem ji moral namesto pravljice za lahko noč znova pripovedovati, kako je bilo, ko sem v šolo hodil jaz, ali smo imeli enake predmete, kaj smo jemali pri zgodovini in kaj zgodovina sploh je, zakaj nisem maral likovnega in glasbenega pouka, ki ju ona obožuje (bil sem obupno netalentiran za te stvari, kaj pa drugega), pri katerem predmetu se bodo učili o živalih, pa še vse drugo. Nekaj sem mencal in momljal, da bi spet oživil postana otroška doživetja, ki jih zna že na pamet, hotela je še in še podrobnosti, mi rekla, naj bodo zgodbe zabavne in napete, ker pa nisem imel svojega pripovedovalskega dne, me je nazadnje prosila za Agatho Christie, ki je še ni prebrala, in me vrgla iz sobe. Potem je hitro zaspala.
Kaj pa naj bi ji sploh rekel za tolažbo in pomiritev, o čem pripovedoval? Natančno se sicer spominjam dne, ko sem jaz šel prvič v šesti razred, ne več v podružnico v sosednji vasi, temveč v matično šolo uro in pol hoda stran od doma »čez drn in strn«. Pred odhodom v šolo sem zjutraj še pospremil naši dve kravi na pašo, ena mi je pobegnila v grmovje, šel sem za njo, se s hlačnico zataknil v trnove veje gloga, zaslišal paranje tkanine in moje mršavo koleno je pogledalo skozi ogromno raztrganino na desni hlačnici. Mama je potem tisto reč na hitro zakrpala, kajti drugih hlač ni bilo, tekel sem vso pot, da ne bi zamudil, potem pa skrival tisto raztrgano hlačnico, kolikor se je dalo, pod klopjo, vse do ure telovadbe, na kateri je učitelj želel že prvi dan preizkusiti vse naše telesne zmogljivosti. Šivi so popustili, raztrganina na kolenu se je še bolj razparala, ali pri vas ne znate šivati, se je pošalil telovadni učitelj, razred pa v krohot. Za tiste čase pač nisem bil oblečen po zadnji modi. Na srečo sem šel pred poukom najprej v knjižnico in si izposodil naročje knjig. Domov sem šel po daljši poti, čez njive in skozi gozd, da ne bi koga srečal. Sedel sem pod neko drevo in prebral prvo knjigo od začetka do konca. To me je vsaj malo pomirilo.
Kaj naj moja hči počne s to cankarjansko žalostjo in nesrečo, z dickensovskimi zgodbami za lahko noč, ki jim niti ne verjame do konca, morda si celo misli, da si vse skupaj izmišljam ali da ji pripovedujem zgodbe iz knjig. Če bo kdaj sama prebrala Cankarja in Oliverja Twista, upam, da sta še del kurikuluma, me bo lahko dokončno razkrinkala. Ko sem jaz bral prvo Cankarjevo knjigo, bilo je Moje življenje, sem že po nekaj straneh doživel šok. Saj to sem vendar jaz, sem zakričal, meni se je to zgodilo, jaz sem padel v edino blatno lužo na svetu na prvi poti v šolo in si uničil novo obleko, kdo je vendar ta Cankar, rad bi ga spoznal in ga vprašal, kako je vse to vedel, da je lahko tako dobro opisal, od kod je prepisoval, kako si me je lahko izmislil!
Šole in knjig sem se potem držal z vsemi kremplji, saj sem vedel, da je to moja edina možnost za odhod iz tistega življenja, za pobeg, ozka špranja svetlobe, ki je sijala skozi odškrnjena vrata. Samo da se ne prebudim iz teh sanj! Tudi z grobimi izkušnjami in včasih mučno pustoto svojega vsakdanjega življenja v resnici nisem imel velikih težav, če ga nisem, kot s tistimi strganimi hlačami, privezanega na rep privlekel s sabo v šolo. Strogo sem razmejeval dva svetova; svoje vsakdanjosti sem se sramoval, jo tajil in vse bolj zanikal, tudi vse spore in druge oblike krčevitega samoosvobajanja sem pustil nekje ob poti, ko sem se vsako jutro napotil v edini sveti prostor svojega življenja. Moja šola pač ni bila delavnica življenja, ki bi mi lahko kaj stvarnega in resničnega povedala o svetu okrog mene, temveč dolgo vzneseno potovanje v druge možnosti.
Po koncu prvega letošnjega šolskega dopoldneva sem hčerko povabil na fish&chips. Bila je dobre volje, čeprav nisem spregledal niti sence resnosti na obrazu in v očeh. Nič nisem silil vanjo, a je hitro prišla z besedo na dan. »Ali res misliš, da bi bilo dobro, če bi hodila tudi k latinščini?« je vprašala. »Zelo dobro bi bilo,« rečem. Ko poje kos ocvrte ribe, spet reče: »Saj bi, če bi hodil še kdo drug iz razreda.« Nihče se ni prijavil na latinščino. Težko je razložiti otroku, zakaj je latinščina zanimiva in koristna, še posebej danes, v tem vulgarnem in z vsemi nizkotnostmi onesnaženem času, ko tudi šola iz posameznega človeka izdeluje kvečjemu čim bolj uporabljiv stroj, ko prihodnost po koncu šolskega učenja ponuja le še življenje brez izbir. »Ali lahko še malo razmislim?« vpraša nazadnje. »Seveda,« rečem. Oddahnila si je, pojedla sva izdatno porcijo okusnega fish&chipsa in šla – jaz domov, ona pa v glasbeno šolo.
