Ljubljančani in obiskovalci, ki se v soboto ali kak drug dan sprehodijo na tržnico, se lahko po novem z nje vrnejo ne le s svežimi šparglji, češnjami, ribo in sirarskimi specialitetami, pač pa tudi s »specialitetami« mlade generacije slovenskih umetnikov. Njihova dela so na voljo v identičnem prostoru, kakršen je streljaj stran osrednja ljubljanska ribja tržnica, ki jo krasijo starinske tehtnice za tehtanje blaga, masivna kamnita korita in brezčasna arhitektura Jožeta Plečnika.
Praktično neobstoječi slovenski umetnostni trg je razlog za odprtje nove galerije pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici, tik ob mestni ribarnici. Od tod tudi njeno ime Dobra vaga, ki zbuja asociacijo priljudnega branjevca, ki plačanim dobrinam rad primakne še kakšen dodaten gram. Ali to pomeni, da bodo tudi umetniki svojim kupcem podarili kakšen dodaten gram svojega dela? Kakor pogledamo. Galerija s svojim imenom namiguje, da je v umetnostnih delih vedno dodana vrednost, da vrednost vsakemu umetniškemu delu s časom le raste in da je umetnost lahko dobra naložba za vsakogar, ne le za petične zbiratelje.
Pravične cene brez barantanja
Koncept prodajne galerije tako kot sam koncept tržnice korenini v neposredni izmenjavi in seveda cenovni dostopnosti dobrin. Zasleduje tudi koncept prodaje umetnosti na kilo, pri katerem sta bolj kot ime avtorja pomembna teža njegovega dela (deloma ceno dejansko določijo s tehtanjem) in ustvarjalni proces. Izbrana umetniška dela so razvrščena po prodajnih razredih glede na izrazni medij in obliko, vrednotijo pa jih celostno ter v tesnem sodelovanju z avtorjem. Zanimivo je, da barantanje za ceno, tako značilno za tržnico, skopuškemu kupcu ne bo prineslo želenih »sadov«. Dobra vaga poudarja pravičen odnos med umetnikom in kupcem, pri katerem cena vsakega dela upošteva oboje: pomembnost kupcu prijaznih cen ter hkrati pomembnost pravičnega plačila za umetniško delo.
Piera Ravnikar, vodja projektov v Kinu Šiška, kjer so si projekt omislili in ga tudi izvedli (ob potrebni podpori javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice), je na sredinem odprtju povedala, da se zavedajo, da se podajajo v neznano, ko skušajo še sami narediti korak k obuditvi in razvoju umetnostnega trga. Upajo, da bo zaživel že zato, da bodo imeli od tega kaj umetniki ter da se ljudem povrne zavest o dostopnosti umetnosti ter ne nazadnje o estetski in ekonomski smiselnosti kupovanja umetniških del. Tudi zato odločitev, da namesto etabliranih ustvarjalcev, ki na trgu morda že dosegajo »neljudske« cene, v ospredje postavijo estetske premisleke mlade generacije ustvarjalcev.
Urbani potencial tržnice
Otvoritveni večer in prvo dopoldne poslovanja galerije obetata. Že prvi večer so prodali trinajst del v skupni vrednosti okvirno 650 evrov, včeraj dopoldne pa se je blagajna okrepila za 550 evrov, velik delež teh sta pustila nemška turista, ki bosta svoj dom okrasila s platni mladih slovenskih umetnikov. Piera Ravnikar pravi, da je izziv za prihodnost promocija galerije v tem turistično zelo pretočnem delu mesta. Računajo na kooperativnost turističnih organizacij, ki bi turiste vodile skozi ribarnico in še galerijo, ter izkoristek bližnjega čolnarskega postajališča. Urbano poživitev tega dela mesta naj bi v kratkem prinesla tudi nekdanja ekipa Bikofeja, ki bo v neposredni bližini odprla lokal. Tržnica, ki sicer popoldne zamre, bi s tovrstnim prepletom ponudbe lahko zaživela tudi v večernih urah. In živahnost je vpisana v sam koncept galerije, katere program dopolnjujejo »odprti atelje«, »zine vitrine« in »umetnik na mesec«, ki skupaj ponujajo vpogled v vse faze ustvarjalnega procesa: od prve poteze čopiča do nakupa umetnine.
Odprti atelje odgovarja na povpraševanje mladih umetnikov po ateljejskih prostorih. Izbranemu ustvarjalcu je ateljejski prostor, ki je del galerije, brezplačno na voljo tri mesece, za tem pa se bo predstavil v okviru mesečnih razstav Umetnik na mesec. Kot prva umetnica v sklopu odprtega ateljeja med majem in avgustom deluje Helena Tahir (1992), ki deluje na področjih umetniške grafike, slikarstva, risbe in fotografije. V sklopu Umetnika na mesec se kot prvi že predstavlja vsestranski ustvarjalec, med drugim tudi grafitar (član grafitarske skupine Klan 1107), Kapitan Kolačkov (1988), ki na ogled postavlja ilustracije. Umetnica Nez Pez (1985) je prva, ki v sklopu mesečne razstavne izložbe Zine vitrine kurira in predstavlja izbor zinov iz svoje pestre domače zbirke: zine drugih avtorjev, ki jo navdihujejo, kombinira z lastnimi izdelki. Poigrava se z mavčnimi odlitki otroških igrač, origamiji... Pogled nanje je vsaj tako pester kot pogled na vitrino, polno svežih rib.
