Ni preveč žaljivih ali nespodobnih izjav. So samo take, ki vzbudijo pozornost, in takšne, ki je ne.
Nikoli nič razlagati, nič pojasnjevati, opravičevanju pa se je treba izogibati kot hudič križu.
Ljudje, ki nas poslušajo, se morajo po našem govoru bolje počutiti kot prej.
Še nobenemu politiku ni uspelo z obljubo slabšega življenja. V naši prihodnosti so vsi problemi rešljivi, vse ovire pa premostljive.
Nekritični optimizem je edina politična ideologija, ki se je velja držati. Zato, ker je najuspešnejša. Če naši volilci optimizem sprejmejo kot politično ideologijo, bodo delovali tako, da realizirajo aspiracije, ki smo jim jih predstavili. Naša zmaga je prvi pogoj za realizacijo vseh preostalih aspiracij.
Teh preprostih šest pravil pojasni, zakaj je Donald Trump mimogrede in brez prevelikega napora postal republikanski kandidat za predsednika Združenih držav. Z zmago v obskurni državi Indiana je iz igre dokončno vrgel vse druge republikanske kandidate. Pojasnjuje tudi, zakaj je Bernie Sanders še vedno v igri za kandidata demokratske stranke, čeprav ima Hillary Clinton več glasov kot on. Oba veljata za populista, populizem pa je v sodobni politiki označen za sovražno prakso. Vendar vsak politik hkrati ve, da se elitizem kot nasprotje populizma v političnih kampanjah zelo slabo obnese. Da bi populizem kdaj škodoval kakšnemu politiku, je nesporazum, ki ga politična praksa ne podpira.
Ameriška politika nikoli ni bila dolgočasen spektakel, v teh predsedniških volitvah pa je presegla broadwaysko produkcijo glasbene komedije o predsedniku Hamiltonu. Pravično se zdi, da je v prvem krogu volitev najpopularnejša gledališka predstava muzikal. Vendar so scenariji resnične politike zanimivejši od njenih gledaliških uprizoritev.
Razen če v republikanski stranki pride do socialistične revolucije in diktature proletariata, bodo na konvenciji vsi glasovali za Trumpa. Potem mora uspešni gradbenik samo še s prizorišča odstraniti Hillary Clinton, ki se sama otepa revolucije v demokratski stranki. Sanders, ki samega sebe imenuje demokratski socialist, jo je ogrozil do te mere, da jo rešujejo samo še vnaprej določeni glasovi delegatov strankarskega aparata. Milijarder Trump in rutinirani štiriinsedemdesetletni politik Sanders skupaj delujeta kot zastavonoši upora proti političnemu sistemu lastne države, medtem ko kandidirata za najvišji položaj v prav tem sistemu.
Trump je od najuglednejših članov svoje stranke dobil nekaj resnih komplimentov, da njegov napad na sistem ni zgolj retorična potegavščina. Nekdanji predsedniški kandidat John McCain je dal vedeti, da bo na volitvah raje glasoval za Hillary Clinton kot za Trumpa. Stuart Stevens, ki je vodil predsedniško kampanjo Mitta Romneyja, se je uprl ideji, da bi sledil stranki, ki ima Trumpa za svojega kandidata. »To je ista strategija, ki jo je uporabljala komunistična partija – to morate narediti zaradi stranke. Ne bom sledil logiki Brežnjeva. Če stranka ne stoji za ničemer drugim razen za volitvami, ne stoji za ničemer.« Eden najkonservativnejših senatorjev konservativne stranke Lindsey Graham je uporabil twitter, da je napovedal propad republikancev. »Če nominiramo Trumpa, bomo uničeni in si bomo to tudi zaslužili.« Vodja ene najmočnejših republikanskih aktivističnih skupin Katie Packer je bila direktna: »Še naprej bomo trdili, da Trump ni konservativec, ne predstavlja vrednot republikanske stranke, ne more poraziti Hillary Clinton in ni sposoben za predsednika Združenih držav.« Če gre verjeti Američanom, bo republikanski predsedniški kandidat desni boljševik.
Trump se lahko tolaži s tem, da ob morebitni izvolitvi ne bo osamljen.
Mednarodna politika je postala najzabavnejša predstava na svetu. Že pozno jeseni si je mogoče predstavljati politično srečanje, na katerem sedijo predsedniki Donald Trump, Viktor Orban in Tayyip Erdogan, pogovor pa moderira Jaroslaw Kaczynski. Z nekaj sreče se jim pridružita ministrski predsednik neodvisne Velike Britanije Boris Johnson in italijanski premier Matteo Renzi. Na prigovarjanje Trumpa ob očitnem nelagodju medse sprejmejo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Ta druščina ne bo imela težav dosegati konsenza o discipliniranju Angele Merkel in Françoisa Hollanda. Populizem je najuspešnejša politična strategija na obeh straneh Atlantika.
Od velikih držav samo Kitajska zavrača populizem kot vodilo svoje politike. Pri upravljanju države se vsaj načelno drži strankarskega programa. Res je, da je tam stranka samo ena in tudi program samo eden. Najprej v evropskih državah, zdaj pa še v Združenih državah je veliko strank, programa pa nobenega. Povsod so iz realne politike vrgli politiko. Leve, desne in sredinske stranke ne sprejemajo odločitev na podlagi strankarskih programov in politične doktrine, ampak trenutnih pragmatičnih interesov, ki vsi temeljijo na istem ekonomskem izračunu. Kjer ni politične diskusije, zmaga tisti, ki najglasnejše obljublja boljše življenje. Odločilna je osebna spektakularnost kandidata. Slabše življenje nastopi takoj po zmagi na volitvah.
