V zvezni državi Iowa bodo potekale volitve za izbiro predsedniškega kandidata demokratske oziroma republikanske stranke. To je tradicionalno eden najbolj pričakovanih dogodkov volilnega leta. Po mesecih prepričevanja, debat, obtoževanja, predstavljanja programov, zbiranja denarja in spornih izjav bodo volilci javnosti in kandidatom poslali prvi zanesljiv signal o tem, kdo je bil najbolj prepričljiv in uspešen. In kdo lahko začne razmišljati o odstopnem govoru.
Kaos v Chicagu spremenil sistem
Iowa ima sloves precej dolgočasne kmetijske države na ameriškem srednjem zahodu, še najbolj znane po sejmu, kjer je osrednja atrakcija krava iz masla. Toda kar se tiče strankarskih predsedniških volitev, je absolutna prvokategornica. Razlogi za to segajo v zgodovino in imajo opraviti s posebnostmi ameriškega volilnega sistema. V večini držav po svetu kandidata stranke za predsednika države oziroma vlade izbere članstvo, torej relativno ozek ljudi. Še dobrih sto let nazaj je bilo v ZDA enako, potem pa so se ponekod začeli upirati sistemu, ki je prinesel veliko kupčkanja in zakulisnih iger. Wisconsin je imel leta 1908 prvi strankarske volitve, na katerih so lahko sodelovali volilci. Sledile so mu mnoge druge države, a potem je trend zamrl in v polni meri spet zaživel šele po letu 1968, ko se je zgodila znamenita kaotična strankarska konvencija demokratov v Chicagu. Demokrati so takrat začeli spodbujati zvezne države, naj organizirajo strankarske volitve predsedniškega kandidata tako, da ga bodo izbirali volilci. Začelo se je novo obdobje v ameriški predvolilni kampanji.
Tako kot v številnih drugih zveznih državah so v Iowi prve strankarske volitve, na katerih ni sodeloval le ozek krog ljudi, organizirali leta 1972. Porodilo se je vprašanje, kdaj naj bodo. Izpostave stranke v vsaki zvezni državi imajo načeloma proste roke pri določanju datuma volitev, zaradi česar je volilni cikel tudi razpotegnjen čez pet mesecev – zadnje zvezne države bodo imele strankarske volitve šele junija. Iowa jih je leta 1972 iz logističnih razlogov razpisala za januar. Tako so bile pred vsemi ostalimi, in čeprav posledic te odločitve takrat še niso čutili, se je izkazala za briljantno. Namreč – če si prvi na vrsti, si vreden neprimerno več. Demokratski predsedniški kandidat, senator George McGovern je leta 1972 to že zaslutil, ko je izjavil: »Iowa je izjemno pomembna. To je za nas kandidate sploh prvič, da smo na pravi preizkušnji, da dobimo signal.« In to se ni spremenilo vse odtlej. Bivša zunanja ministrica Hillary Clinton, senator Bernie Sanders, Donald Trump, Ted Cruz, bivši guverner Floride Jeb Bush, guverner New Jerseyja Chris Christie, senator s Floride Marco Rubio, upokojeni nevrokirurg Ben Carson in drugi kandidati obeh strank bodo po mesecih kampanje v ponedeljek dočakali prvo pravo sodbo volilcev.
Kako pomembna je ta prva sodba, je že kmalu, leta 1976, dokazal predsedniški kandidat demokratov Jimmy Carter, ki je v Iowi aktivno iskal podporo, potem zanesljivo zmagal na strankarskih volitvah in nato še na predsedniških. Sporočilo je bilo jasno: kdor se dobro odreže na prvih volitvah, dobi zalet za naprej, kdor razočara, je v težavah. Zmaga v Iowi ni najpomembnejša. Pomembneje je, da kandidat preseže ali vsaj doseže pričakovanja, torej tisto, kar napovedujejo ankete. Bill Clinton je bil v Iowi leta 1992 tretji, kar je bilo veliko presenečenje, ker za guvernerja iz Arkansasa prej nihče ni slišal. Howard Dean je nasprotno leta 2004 veljal za favorita, pa bil na koncu šele tretji, kar je bil začetek njegovega konca. O tem, kdo je favorit, se sklepa na podlagi anket, ki pa niso vedno zanesljive. Raziskave kažejo, da se v Iowi o tem, komu bodo dali glas, večina volilcev odloči šele zadnji teden.
Preselimo se v Iowo
Iowa seveda ni čisto odločilna. Dogajalo se je, da so tamkajšnji zmagovalci kasneje pogoreli (denimo republikanski guverner Mike Huckabee leta 2008). In da so tamkajšnji poraženci na koncu postali predsedniški kandidati stranke. A vendarle tradicija kaže, da v Belo hišo še nikoli ni prišel predsednik, ki v Iowi ne bi bil vsaj tretji. Zaradi tega kandidati Iowo neprestano oblegajo. Demokratski senator Chris Dodd je šel leta 2008 tako daleč, da je v glavno mesto Des Moines med kampanjo preselil vso družino.
Iowi se vsa ta pozornost še kako splača. S kandidati pridejo mediji in izpostavljenost, na televizijah in radijskih postajah se obračajo lepi denarji za oglase. To pa rojeva nekaj vprašanj in zavisti. Na Iowo letijo bolj ali manj upravičene kritike, da pretežno ruralna država z manj kot enim odstotkom ameriškega prebivalstva in nereprezentativnim vzorcem (več kot devetdeset odstotkov je belcev) ni najbolj posrečena izbira za prvi in tako pomemben volilni preizkus.
Zaradi nezadovoljstva drugih držav je bilo v preteklosti že več poskusov, da bi volilni koledar organizirali drugače. A v Iowi se, sklicujoč na tradicijo, spremembam upirajo, družno s še manjšim in še bolj belskim New Hampshirom, ki volitve vedno organizira drugi. Ko je Florida leta 2012 premaknila datum volitev na januar, je to sprožilo verigo sprememb in grozilo je, da bodo v Iowi oziroma New Hampshiru volili že decembra. Samo da bi bili prvi...
Popoldanski mraz kot test zvestobe
Strankarske volitve ne potekajo enako v vseh zveznih državah. V grobem se delijo na strankarska zborovanja, kakršna imajo tudi v Iowi, in klasične strankarske volitve, kakršne imajo v New Hampshiru. Zborovanja so bolj zapletena in zahtevajo bolj zveste pristaše. Volilci se morajo namreč na volilni dan zbrati na volišču ob točno določeni popoldanski uri, torej za oddajo glasu nimajo na voljo ves dan. Iowa ne slovi po prijazni zimi in vreme lahko poskrbi za lep preizkus trdnosti zvestobe nekemu kandidatu. Demokratska zborovanja so tam sploh posebna, saj se za podporo agitira kar na volišču (besed volilni molk ni v slovarju). Pri republikancih je postopek sicer manj zapleten, a še vedno bo dvoboj med Cruzom in Trumpom v Iowi zanimiv: ankete kažejo prednost Trumpa, Cruz pa se je na terenu precej bolj posvečal neposrednemu stiku z volilci, kar je lahko odločilno.
Ker je organizacija strankarskih volitev decentralizirana, imajo zvezne države tudi različna pravila o udeležbi. V nekaterih smejo predsedniškega kandidata republikancev oziroma demokratov izbirati samo tisti, ki so registrirani volilci stranke. V nekaterih državah stranki dopuščata, da voli kdorkoli, ponekod je to dovoljeno le volilcem stranke in neodvisnim volilcem ... in tako naprej. Znani so primeri, ko so stranke spodbujale svoje pristaše, naj se udeležijo volitev druge stranke in tam podprejo kandidata, ki se je zdel bolj premagljiv na splošnih volitvah.
Ko so glasovi volilcev enkrat prešteti, se v skladu z njimi med kandidate porazdeli deleže od vseh delegatov, ki jih ima zvezna država na konvenciji stranke. Poleg teh izvoljenih delegatov obstajajo še superdelegati, to so senatorji, kongresniki, guvernerji in drugi visoki predstavniki stranke, ki imajo volilno pravico in lahko po lastni presoji podprejo kateregakoli kandidata. Demokrati imajo skupno 4746 delegatov, od tega 718 superdelegatov, republikanci pa 2474 delegatov, od tega 210 superdelegatov. Ti so lahko jeziček na tehtnici ob zelo tesnih volitvah, kakršne so se leta 2008 nekaj časa obetale demokratom v boju med Hillary Clinton in Barackom Obamo.
Na nacionalni konvenciji stranke delegati iz vseh zveznih držav in superdelegati uradno izvolijo predsedniškega kandidata. Republikanci jo bodo imeli od 18. do 21. julija v Clevelandu, demokrati pa od 25. do 28. julija v Philadelphiji. Predsedniška kandidata bosta nato vstopila v sklepni del kampanje, kjer se lahko pridruži še kakšen močnejši neodvisni kandidat (omenja se bivšega župana New Yorka, poslovneža in milijarderja Michaela Bloomberga). Predsednika bodo Američani tradicionalno volili na torek po prvem novembrskem ponedeljku, torej 8. novembra ali 596 dni po Cruzovi napovedi kandidature...
