Klice tega nezadovoljstva so pognale že dolgo tega. Pri republikancih je gibanje čajank v ravnanju stranke v Washingtonu pred leti prepoznalo izdajo republikanskih načel in začelo podpirati kandidate z drugačno agendo, kar je na zadnjih kongresnih volitvah pripeljalo do odkritega trka z glavno strankino strujo. Pri demokratih je prisotno razočaranje nad Obamo, glasne so kritike družbene neenakosti, na katero je opozarjalo gibanje Occupy (ni čudno, da Sandersa podpira tako veliko mladih), ter nepripravljenosti k resničnim ukrepom, kar najbolje ponazarja zgolj provizorična finančna reforma. Nekatere kritike so skupne celo volilcem obeh strank. Za kako resno nezaupanje v tiste, ki jih volilci dojemajo kot strankarske elite, gre, kaže uspeh s politično korektnostjo in dobrim okusom skregane Trumpove kampanje, prepredene z obljubami brez razlage, kako jih bo izpolnil. Sandersu na drugi strani prisluhnejo, čeprav se ima za socialista, kar je bilo v ZDA dolgo politična žaljivka, pomaga pa mu tudi, da ima za tekmico eno najbolj prepoznavnih pripadnic politične garniture zadnjih desetletij, ki jo sodeč po anketah opazen del volilcev dojema kot neiskreno in narejeno, ki je že davno zapravila adut morebitne prve ženske na čelu ZDA.
Kot vsakič se letos spet, in to posebej glasno, pojavlja razmislek v krogih obeh strank, ali bo izvoljeni predsedniški kandidat lahko zmagal na splošnih volitvah. To je pogosto slišan argument, ki služi tudi kot vzvod za ohranjanje obstoječih političnih agend, volilce pa napeljuje k temu, da ime obkrožijo samo z razumom, brez srca. Tu pa se letos skriva nevarnost za sredinske struje, kajti kandidaturi Trumpa in Sandersa sta si v tem pogledu komplementarni – druga drugo ohranjata pri življenju, kar koli si že o kateri kdo misli. Drugače povedano, dokler je pri republikancih favorit Trump, demokrati lažje obkrožijo Sandersovo ime. In dokler se zdi Clintonova premagljiva, je podobno na drugi strani. Zato se ne gre čuditi, da je že začel krožiti premislek, da je rezultat New Hampshira najbolj pisan na kožo morebitni neodvisni kandidaturi milijarderja Michaela Bloomberga...
Sicer pa, tudi če kdo od njiju morda zmaga, bo sledilo razočaranje. Volilna kampanja je dolga in kandidate sili v obljube, ki jih ne bodo mogli izpolniti. Iz ameriškega predsednika se riše skoraj status absolutnega monarha, v resnici pa je razen v zunanji politiki močno omejen s kongresom, kot je relativno kmalu spoznal Obama, ki »vlada« le še s predsedniškimi odloki. Prava pot do sprememb pelje prek odprave politične odvisnosti senatorjev in kongresnikov od finančnih donacij, torej lobijev, za kar pa bi bilo v sistemu, ki vzdržuje samega sebe, skoraj zares potrebno tisto, o čemer govori Sanders, namreč politična revolucija.
