Tako imenovana strankina elita, kamor se prišteva vodstvo stranke, guvernerji, senatorji in kongresniki ter veliki finančni podporniki, zdaj poskuša še eno operacijo sesutja Trumpa. Tisti z vrečami denarja bodo vložili milijone dolarjev v financiranje oglasov, kritičnih do favorita lastne stranke. Iz vrst republikanskih senatorjev in guvernerjev se vrstijo napovedi, da ne bi nikoli podprli Trumpa, strankina elita pa obupano preračunava, kako do nominacije potisniti senatorja s Floride Marca Rubia – če pa že z njim ne bi šlo, bi zdaj s cmokom v grlu pristala celo na teksaškega senatorja Teda Cruza, čeprav je kot politik gibanja čajank izpričani kritik strankinih elit. Jastrebi v stranki sesuvajo Trumpovo legitimnost celo z izjavami, da bi morala vojska ignorirati povelja, če postane predsednik in če bi v nasprotju z ženevskimi konvencijami ukazal mučenje teroristov, kot obljublja v govorih.
Kar je velika ironija, ki pa opominja, kako se je Trump rodil iz praks iste stranke, ki bi ga zdaj rada utopila v žlici vode. Republikanskim strategom se morda zdi sporno, če bi Trump mučil teroriste, nihče pa ni zahteval odgovornosti, ko so jih mučili pod Bushem, kar jim je dalo navidezno legitimnost, zato se ne gre čuditi, če zdaj del občinstva ploska, ko to obljublja Trump. To je samo majhen primer, kako je republikanska politika tlakovala pot Trumpu. Še nazornejši je njen odnos do priseljencev. Res popolnoma skregano je z logiko, da se je stranka prepustila voditi tistim konservativcem, ki v priseljenski reformi vidijo hudiča, in da se ni ničesar naučila iz leta 2012, ko se je njihov predsedniški kandidat Mitt Romney ustrelil v koleno z nasprotovanjem predlogu zakona o možnosti ureditve dokumentov za nezakonite priseljence. Romney je s tem odtujil latinskoameriške volilce, republikanci pa vse odtlej vztrajajo na utrdbah proti priseljenski zakonodaji in so tako posredno prispevali k protipriseljenskemu sentimentu, ki ga Trump spretno izkorišča. Zdaj pa se nenadoma bojijo, da jih latinskoameriški volilci ne bodo marali...
In če gremo še korak naprej, je nasprotovanje priseljenski reformi samo eden od vrste primerov, kjer je bilo pomembneje blokirati zakonodajne pobude, samo da Bela hiša ni imela rezultatov, pa četudi je to bolj škodovalo njim samim (demokrati pod Bushem niso bili dosti boljši). To je samo še poudarilo že tako splošen občutek o neučinkoviti washingtonski politični eliti. Trump je zato kot politični outsider lahko ustvaril iluzijo rešitelja, ki bo kot uspešen poslovnež znal udariti po mizi in kaj postoriti.
Zdaj se republikansko vodstvo odreka svojega grdega otroka, ki ji nastavlja ogledalo in ki je bil, ironično, politično dolgo bliže demokratom. A Trump je ušel z vajeti, presegel starše in strankino vodstvo straši, ker ga ni mogoče nadzirati. Dokazal je tudi, da je premeten strateg in da bodo demokrati naredili veliko napako, če bodo enako naivni, kot so bili republikanci, ki so ga podcenjevali, ker ni narejen po ustaljenih političnih kalupih. Kar je na teh volitvah kvečjemu prednost.
