Pri Vojni zvezd bodo posebni efekti preglasili vse ostalo. Prvi krog predsedniške kampanje pa je že sedaj presegel vse drugo po kvaliteti dialogov. Ko se Američani borijo za položaj, se ne šalijo. Tukaj samo sodelovati ne pomeni nič, velja zmaga in nič drugega. Rezultat je presenetljiv.
»Zakaj ne vržemo po enega piščanca v vsak lonec, ko si takole izmišljamo davčne zakone?« se je John Kasich obrnil proti Donaldu Trumpu in Benu Carsonu. »Ljudje, zbudimo se. Ne moremo izvoliti nekoga, ki nima pojma, kako se opravlja ta posel.«
To je bil trenutek racionalnosti. Ko je to rekel, je bil na repu popularnosti in je tam tudi ostal, Trump in Carson pa sta bila pri vrhu, kjer se Trump še vedno dobro drži.
Senator Ted Cruz, ki mu ta hip kaže najbolje, se je kritike davčne politike lotil s Svetim pismom. »V davčni napovedi je več besed kot v Bibliji in niti ena ni tako dobra.«
Donald Trump, ki je ravnokar napovedal vojno celemu svetu, je Biblijo razglasil za svojo najljubšo knjigo, potem pa se ni mogel spomniti niti enega stavka iz nje.
Na demokratski strani je položaj podoben, čeprav se tam pogosto zdi, da Hillary Clinton tekmuje sama s sabo in z Barackom Obamo. »Moramo pokazati odločnost, ki bo združila svet pri izkoreninjenju radikalne džihadistične ideologije, ki motivira skupine, kakršna je barbarska, okrutna, nasilna teroristična skupina Isis.«
Ima samo enega protikandidata, Bernieja Sandersa, ki naj bi bil levičar, v trenutkih krize pa zveni znano. »Združene države bodo vodile svet v boju, ki bo naš planet očistil barbarske organizacije, ki ji pravimo Isis.«
Tudi rešitev ni najbolj izvirna. »Seveda Združene države tega ne morejo same. Voditi moramo mednarodno koalicijo, ki bo vključevala tudi muslimanske države. Tudi one se morajo boriti za ohranitev svojega načina življenja.«
Kaj je levo, je bilo v ZDA vedno zapleteno vprašanje. Zdaj pa postaja vprašljivo tudi, kaj vse je desno.
Bush je bil resen
Spremljanje letošnjega prvega kroga ameriških predsedniških volitev je za zunanjega opazovalca postalo zahtevno podjetje. Saj ne, da ne bi bilo zabavno. Spodrsljajev, zmešnjave in čudaških likov je več kot v sodobnih filmskih komedijah. Zanje je britanski filmski kritik Mark Kermode postavil strog kriterij. »Če se gledalec med komedijo vsaj šestkrat nasmehne, se je splačalo plačati vstopnico.« Med javnimi soočenji predsedniških kandidatov za predsednika velike države je prag šestih nasmehov dosegla večina republikanskih in demokratskih kandidatov. Gledalcem gre pogosto tudi na jok, vendar to pri sodobnih komedijah ni tako neobičajno.
Georgeu Bushu se bo treba opravičiti. On je bil resen. V spominu nam je ostal kot ne preveč bister politik in uničujoč predsednik Združenih držav Amerike. Začel je slabo. Od tam je šlo samo še navzdol, končalo pa se je zares nemogoče. Če je vsebina letošnje predvolilne kampanje njegova dediščina, je bil najbolj vpliven predsednik v zgodovini ZDA. Pokončal je tudi možnosti svojega brata Jeba Busha, ki je v družini veljal za ta pametnega.
Bush je bil izjemen politik. Že v prvem krogu predsedniške kampanje leta 1999 so mu obetali, da iz njega ne bo nič. Kirgistana ni ločil od kebaba, mučil je angleščino do neprepoznavnosti in v pogovorih izpadel kot šolarček, ki je pozabil poštevanko. Pa mu je uspelo dobiti nominacijo proti junaku vietnamske vojne Johnu McCainu in kopici popolnoma resnih republikanskih politikov, med katerimi so bili najslavnejši newyorški milijonar Steve Forbes, senator Orrin Hatch in črnski pridigar Alan Keyes.
Pa še časi so bili za republikansko stranko težki. Po osmih letih Billa Clintona so bile največji problem ZDA spodnje hlačke predsednika. Alan Keyes je najlepše formuliral zadrego ameriških konservativcev. »Nismo sredi ekonomske krize, nimamo nobenega velikega zunanjepolitičnega konflikta, nihče nas vojaško ne ogroža. Edina kriza, ki smo ji priča, je globoka kriza moralnih vrednot.« Kriza vrednot je bil Clinton, ki je imel v Beli hiši med službenim časom razmerje s praktikantko Moniko Lewinsky.
Na demokratski strani se je podpredsednik ZDA Al Gore mučil z vprašanjem, kako sebe ločiti od Billa Clintona. Bil je zelo uspešen, čeprav ni bilo čisto jasno, kaj počne. Predsedniku je prepovedal, da bi se pojavljal na njegovih shodih, da mu ne bi delal sramote in zmanjševal možnosti za zmago. Bill Clinton je bil najbolj popularen ameriški politik, ki bi tudi tretjič zmagal na volitvah, če bi mu ustava dovoljevala. Gorova odločitev, da je predsednik njegov nasprotnik, ga je veljala zmage.
Logika ameriških predsedniških kampanj se je zdela popolnoma nerazumljiva. Vojaško in ekonomsko najbolj odločilna sila na svetu pri izbiri svojega vodstva podleže otročarijam. Infantilizem, ki ga sedaj spremljamo med resnimi politiki, ki amaterju Donaldu Trumpu dovoljujejo, da določa teme in tempo njihovih polemik, ni nič novega. Ko je John McCain kandidiral proti Baracku Obami, je enako počela Sarah Palin, ki je imela prav tako izvenzemeljske nazore kot Trump.
Brez konflikta ni dobre predstave
V zadregi, kako razumeti začetke kampanje, v kateri je zmagal Bush, sem se obrnil na režiserja Toma O'Horgana. Na Broadwayu je režiral prvo postavitev muzikalov Hair in Jesus Christ Superstar.
Rekel je, da je Američanom važna dobra predstava in da se morajo kandidati dobro obnesti kot igralcu na odru, ki ga ne obvladujejo sami. Vprašal sem ga, kaj pomeni dobra predstava. O tem je kaj vedel. S pogledom je zdrsnil po stenah svojega stanovanja, polnih plakatov gledaliških predstav, ki jih režiral v New Yorku, in rekel, da je odgovor kompleksen, ker je povezan s specifičnim razumevanjem zabavne industrije in njene vloge ameriškega družbenega veziva. Temeljna pravila pa so jasna.
»Na začetku potrebuješ konflikt. Brez konflikta ni dobre predstave. Najbolje, če je konflikt med dobrim in zlim v katerikoli od njunih mnogoterih pojavnih oblik.« Množica se mora razčistiti, dokler ne izstopita dva močna značaja v središču dogajanja. Tekma se mora hkrati predvidljivo končati z zmago dobrega in skleniti s presenečenjem.
»Ljubezen in sovraštvo,« je rekel O'Horgan. »Še bolje, ljubezen in prezir. Razlike med karakterji morajo biti jasne, strasti izrisane v močnih barvah, odnosi med njimi pa ves čas napeti.« Dogajanje se mora ves čas vratolomno obračati, lomiti v nepričakovanih zapletih, spremljati pa ga morata izvirna glasba in briljantna koreografija plesa. »Ta formula bi morala delovati. Seveda se potem izkaže, da so zares dobre samo tiste predstave, ki se ne držijo formule.«
Evropska obsedenost z vsebino med kampanjo ne igra nobene velike vloge. Zgodba lahko teče o čemerkoli, važno je, kako jo pripovedovalci povedo.
Skozi ta ključ je čudaškost sodobnih ameriških političnih polemik jasnejša. Z resničnim življenjem nimajo nobene posebne zveze. Nanje je treba gledati kot na bejzbol. Nogometa vajenemu evropskemu gledalcu je popolnoma nerazumljiv. Ampak pri igri ne gre za to, da jo razumemo. Odločamo se, za koga bomo navijali. Za koga se odločijo Evropejci, je vseeno, Američani pa jo spremljajo s svojimi statistikami v rokah.
V Evropi se velja zabavati ob predstavi, ne gre pa zganjati panike zaradi njene vsebine. Navdušenje, s katerim so Obami dali Nobelovo nagrado za mir zaradi tega, kar je govoril med fantazijsko predvolilno kampanjo, je splahnelo takoj, ko je sprejel prve politične odločitve v resničnem svetu.
Ko Trump predlaga, da bi vsem muslimanom prepovedali vstop v ZDA, ne gre gledati v njega ali njegove kolege na odru. V tej fazi ne odločajo o ničemer. Pazljivo pa je treba opazovati, kaj naredi Barack Obama. Še več kot eno leto bodo odločitve sprejemali v njegovi pisarni in večina jih je v nasprotju z leporečjem njegovih predvolilnih govorov.
To je treba razumeti kot samoumevno. George Bush je hodil po ZDA s sloganom o sočutnem konservativizmu. Večino časa je govoril o ljubezni do bližnjega in vrednotah.
Za nas je kampanja zanimiva, ker čez nekaj let vse, kar si Američani izmislijo, postane naša politika.
