Na eni strani imamo torej radikalna stališča Donalda Trumpa: vsem muslimanom bi preprečil vstop v ZDA (dokler ZDA ne ugotovijo, »kako in kaj«), med ZDA in Mehiko bi zgradil zid, saj so Mehičani posiljevalci in morilci (no, menda ne čisto čisto vsi), ženske med drugim nagovarja z izrazi, kot so »lenuhinja z debelim grdim obrazom«, »groteskna pojava«, »pasji obraz« ali da »bi jo bilo dobro videti na vseh štirih«. Pred tedni je tudi navrgel, da je zdaj na tej točki, ko ne bi izgubil prav nobenih glasov volilcev, četudi bi koga ustrelil.
Na drugi strani imamo »radikalna« stališča Bernieja Sandersa: za ženske bi uvedel več kot dvotedenski porodniški dopust (kot ga imajo trenutno v ZDA), zagovarja splošno zdravstveno zavarovanje, prepoved nošenja polavtomatskega orožja, zavzema se za dostopno šolstvo in za enake možnosti temnopoltih Američanov. To, da se tako Trumpova kot Sandersova stališča opisuje kot skrajna, pove zelo veliko o današnjem svetu.
Takoj po zmagi v New Hampshiru je na dan prišel nenavaden film The Art Of The Deal (Umetnost posla), ki naj bi bila dolgo izgubljena filmska adaptacija Trumpove istoimenske knjižne uspešnice. Filmska pripoved, izrazito v duhu osemdesetih, se začne, ko prikupen fant ukrade knjigo in se pred policistom zateče v pisarno. Pisarna je seveda Trumpova. Od tam naprej se scenarij odvija tako, da ga slavni bogataš začne učiti svoje umetnosti posla. Da nekaj ni povsem na mestu, gledalec opazi že v najavni špici, v kateri je pod produkcijo, režijo, scenarij, glasbo, montažo in glavno vlogo podpisan le Donald Trump.
Gre seveda za lažni dokumentarec, »mockumentary«, v katerem glavno vlogo pod skoraj neprepoznavno masko genialno odigra Johnny Depp. Scenarij prihaja izpod rok znanega ameriškega komika, bivšega urednika satiričnega časopisa The Onion. Film je sicer nadvse zabaven. Samo en primer. Poslovni nasprotnik Trumpu omeni Državljana Kana. Opiše ga kot film o megalomanu, ki kandidira za predsednika in s tem uniči vse okoli sebe, vse skupaj le zato, da bi spet pridobil košček duše, ki so mu jo vzeli v otroštvu. In da bi bilo dobro, če bi film pogledal. Trump odgovori, da že zdaj zeha in da bi raje pojedel vrečo las.
Problem filma pa je, da se nori, rasistični, homofobni in šovinistični besednjak lika skoraj ne razlikuje od originala. Torej, če je namen satire, da s pretiravanjem osmeši predmet svoje obravnave, je tu ta cilj nedosežen. Kot je dandanes vse preveč v navadi, je Trumpova najbolj cenjena vrlina med volilci prav ideja, da »pove tako, kot je«. Da se prav nič ne zadržuje, da ni politik, ampak je v načinu govora »naš človek«, ljudski, govori tako kot mi. Sploh če smo »mi« med 10 odstotki republikanskih volilcev, ki menijo, da so belci višja rasa, med 80 odstotki republikanskih volilcev, ki podpirajo prepoved vstopa muslimanom v ZDA, in med 37 odstotki republikanskih volilcev, ki si želijo, da bi se vojna med severom in jugom končala drugače, torej da bi zmagali zagovorniki sužnjelastništva. (Po raziskavi javnega mnenja, Južna Karolina, 16. februarja 2016.)
Običajno je tako, da imajo komiki in konservativci redkeje enak pogled na svet. Pri enem vprašanju pa so zadnje čase povsem enakega mnenja: politična korektnost je presegla vse meje! Torej da morajo ljudje vse bolj paziti, kaj govorijo, moti oboje. Ameriški TV-voditelj, znani ateist in kritik islama Bill Maher je Trumpov vzpon pripisal prav preveliki politični korektnosti današnje družbe: ker so vsi potlačili neizgovorjene impulze, so ti zdaj izbruhnili ven na precej širši politični platformi.
Med politiki in komiki pa je seveda vsaj ena velika razlika. Če dober komik prestopi mejo korektnosti, lahko to naredi na način, da s pretiravanjem, analogijo ali obratom pripelje do globljega uvida v družbene odnose. Pri politikih gre skoraj izključno za pridobivanje političnih točk na podlagi razpihovanja nestrpnosti in ustvarjanja občutja strahu.
Osnovna ideja politične korektnosti je seveda povsem na mestu. Samo en primer: nesprejemljivo je, da na delovnem mestu s seksualnimi opazkami ali gestami nadlegujemo sodelavce. Večina tovrstnih žrtev so ženske. In do neke mere se je nadlegovanje res zmanjšalo. A problemi seveda s tem niso izginili. Na sistemski ravni so ženske še vedno slabše plačane za isto delo, zasedajo manj vodilnih mest v velikih družbah, visokem šolstvu, nadzor nad njihovimi telesi je večji kot nad moškimi in tako dalje. In namesto da bi politiki popravljali stanje tako, da bi odpravljali diskriminacije in ohranili spodoben način komunikacije, bodo raje poglabljali družbene razlike in temu primerno… zaostrili govor?
Drobni tisk: vsaka primerjava s slovenskimi politiki, ki se do te mere delajo norca sami iz sebe, da šala na njihov račun ne deluje več, primerjava z naraščanjem zaostrene protimigrantske retorike in neposrednega pozivanja k njihovim pobojem, primerjava z željami spreminjanja slovenske zgodovine, enačenje leve in desne »skrajnosti« pri nas ter upravičevanje hujskanja pod pretvezo svobode govora v naši državi je zgolj… zelo namerna.
