Dve uri pred odprtjem sejma se je pred blagajno z vstopnicami že vila dolga vrsta. Po dveh dnevih, rezerviranih samo za zbiratelje in pomembne goste, se je 23. marca umetnostni sejem Art Basel v Hongkongu uradno odprl za obiskovalce. Tokratna, četrta edicija se je prekrila z velikonočnimi prazniki, kar se je izkazalo kot zelo prikladno za obiskovalce iz drugih koncev Azije in Zahoda. Obisk sejma je bil rekorden, več kot 70.000 obiskovalcev v štirih dneh.
Zunaj zahodnega mainstreama
Ta najuglednejši svetovni sejem moderne in sodobne umetnosti z bazo v Švici, so zastavili tako, da z dvema selitvama po svetu – decembrsko v Miami, ko je pretežen poudarek namenjen galerijam iz Srednje in Južne Amerike, in marčevsko v Hongkong – ponudi zbirateljem, galeristom in publiki vpogled v dogajanje v umetnosti, ki je zunaj zahodnjaškega mainstreama. Hongkonški Art Basel, kjer se je v ekskluzivistični izbor 239 galerij uvrstila približno polovica iz vzhodnoazijskih in pacifiških držav, se je v štirih letih uspešno uveljavil kot eden osrednjih umetnostnih dogodkov vzhodne poloble.
Umetnostni sejmi so namenjeni prodaji in tokratni hongkonški je še posebno pomemben, ker naj bi pokazal, kako resno se kitajska ekonomska kriza odraža na trgu umetnin. Kitajska je najhitreje rastoči trg za sodobno umetnost na svetu in po obsegu že zaseda tretje mesto za ZDA in Veliko Britanijo. A lani je po raziskavi TEFAF dosegla 23-odstotni padec, cene umetnin pa naj bi se zdaj po nekaterih informacijah celo razpolovile. Zato so galeristi z vznemirjenjem pričakovali dogodek, prodaja v prvih dneh pa jih je pomirila. Sporočilo, da ostaja za kitajske vlagatelje kljub krizi naložba v umetnost varna in stabilna, je bilo očitno, seveda pa ne smemo spregledati dolgoročnih učinkov marketinške strategije posredovanja informacij o dobri prodaji.
Galeristi vzgajajo kupce
Rekordna obiskanost, dolge vrste in razprodane vstopnice v zgodnjih popoldanskih urah kljub precej zasoljeni ceni niso navduševale galeristov, ki si želijo predvsem redkih in bogatih kupcev ter več ur, ki so rezervirane le za pomembne obiskovalce. Ob svojih milijone vrednih delih so zaradi množičnega obiska trepetali, ko so morali opazovati, kako starši brezskrbno puščajo svoje otroke, da poskakujejo pred njihovimi umetninami, namenjenimi za velik izplen. Ugotavljali so, da se mora nova publika za umetnost na tem koncu sveta še marsičesa naučiti, tradicijo zbirateljstva pa je treba novim bogatašem še privzgojiti. Hongkonški sejem je tako edini, ki vzgaja prihodnje zbiratelje od rosnih treh do petih let naprej. Ena od postaj otroške delavnice, ki jo je sponzorirala švicarska banka UBS, je bilo delo Zasebne vstaje indonezijskega umetniškega kolektiva Tromarama. To je bil velikanski stolp v obliki valja, sestavljenega iz prijaznih barvitih protestniških panojev, v katerega si lahko vstopil. Bogate malčke je delo že zgodaj naučilo kapitalistične lekcije, da so protesti povsod okoli nas, da pa so kritični napisi na panojih realnih protestov le premalo estetski ulični dekorum, zaradi katerega se jim ni treba vznemirjati.
Jugovzhodna Azija in pacifiške države na sejmu v pomembni meri sodelujejo tudi s tem, ko podpirajo svoj posebni zbirateljski okus. Ob globalnih trendih, ko se na prvi pogled zdi, da se glavni spopad odvija med dvema superzvezdnikoma, vzhodnim in zahodnim predstavnikom konzumerističnega poparta, Takašijem Murakamijem in Jeffom Koonsom, se tukaj kaže, da postajajo tudi merila za ocenjevanje umetnosti v stiku z drugačno tradicijo vse bolj posebna.
Poslovneži v živilski industriji že ugotavljajo, da na Kitajskem navdušenje nad globalno ponudbo hrane tipa pica in ocvrti piščanec upada in da se na sceno velikopotezno vračajo lokalni rezanci in riž. Nekaj podobnega se dogaja tudi na umetnostnih trgih, ki se z rastočo ekonomsko močjo postopoma osamosvajajo. Ker zavezanost tradiciji na tem koncu sveta veliko šteje, se umetniki množično ukvarjajo s tradicionalnim slikarstvom s tušem, vračajo se občudovanje papirja kot podlage za umetnino, bogastvo struktur ročno izdelanih papirjev, slikarski svitki, tapete, žlahtnost tkanin ter vsesplošno občudovanje mojstrske izdelave in lepote. Vse to so novi prevladujoči dejavniki v umetnosti, ki jih med umetniki z vzhodnoazijskega konca ni bilo mogoče spregledati. Občutek, da se čas fuzije končuje in prihaja čas za uveljavljanje novih središč umetnosti od Hongkonga, Šanghaja, Pekinga do Tajpeja, Sidneyja, Singapurja, Manile, Mumbaja in Tokia ter njihovih posebnih idiolektov, je bil na sejmu zelo močan.
