Čemu pravzaprav? Je res tako težko ovreči idejo, da je ptica, ki je priletela na oder, prinesla skrivno sporočilo? Da je Sandersovo kandidaturo podprla sama Narava? Da je šlo, še več, za Božje znamenje? Je, rečeno drugače, razlog za poraz cinične nevtralizacije v premočni simboliki scene? So bili ciniki poraženi le zato, ker se je na drugi strani vzpostavila po številu neprimerno večja gruča bolj ali manj odkritih vernikov, ki jih je dogodek premaknil v kolektivno sanjarijo? Nikakor – cinična reakcija je resnico zgrešila, zato ker je želela utajiti tisto, kar je opazila in na čemer se je utemeljila tudi sama: dejstvo, da se nekaj vendarle je zgodilo. Da se je nekaj takega – iz povsem tosvetnih razlogov – lahko zgodilo zgolj na shodu Bernieja Sandersa.
Dogodek, in to je bistveno, je bil namreč dvofazen. Trenutek, ko je ptica tudi dejansko priletela na govornico in se za nekaj sekund zadržala v neverbalni komunikaciji s Sandersom, je imel pravi učinek le zato, ker so jo udeleženci shoda že prej opazili na robu odra in nanjo opozorili govorca – ki pa se je, ker je to pač normalno, na drugi strani tudi pustil zmotiti in svojo pozornost, ker je to pač normalno, obrnil na naključnega prišleka. Če se ne bi zgodila druga faza, bi vse skupaj ostalo pri simpatičnem pripetljaju – a enako bi bilo tudi v primeru, če bi se zgodila le druga faza, če bi se ptica nenadoma in povsem nepričakovano pojavila pred Sandersom.
Prav kombinacija šokantno avtentičnega politika in šokantno avtentičnega kolektiva je, skratka, tista, ki je pripetljaj lahko pretvorila v dogodek. Da bi Donald Trump prišleka, ki bi se pojavil na govornici, bržkone odgnal; da bi versko fanatični Ted Cruz v tovrstni situaciji začel resnično verjeti v svoje mesijanstvo; da bi ob Hillary Clinton najprej pomislili, da je ptica v resnici s perjem oblepljeni dron – vse to je dejansko manj bistveno. Ne pri Trumpu, ne pri Cruzu in ne pri Clintonovi se namreč ne bi moglo zgoditi, da bi se v dogodek na enakopraven način vključili tudi udeleženci shoda: ptice bodisi sploh ne bi opazili, ker bi iskali provokatorje, bodisi bi jo opazili, a si ne bi drznili prekiniti dragocenega govora.
In če obstaja simbolika tega dogodka, je ta strogo samonanašalna: kolektiv, v katerega je na specifičen način, ne kot goli vodja, prej kot njegov produkt, vključen tudi Bernie Sanders, je v tem primeru dobil potrditev, da odprtost za naključje, odprtost za akterje in vsebine, ki so iz politike navadno izključeni, ni le abstraktna ideja, temveč dejansko lahko proizvede dogodek, ki nato sam deluje kot gonilo in motivacija za nadaljevanje.
Zgolj pod pogojem, da zgodbo Bernieja Sandersa povsem resno jemljemo kot zgodbo njegovega kolektiva, zgolj pod pogojem, da ta kolektiv pojmujemo kot tvorbo, ki ni zvedljiva na stare šablone, lahko razumemo tudi njegovo sicer nerazložljivo in presenetljivo vztrajnost, njegovo zmožnost, da po vsakem porazu, ki je videti kot smrtni udarec, ponovno vstane.
Pri tem pa ne gre le za to, da se pri oceni njegovega potenciala motijo kapitalsko in ideološko motivirani ameriški mediji ter vsi tisti svetovni novinarji in komentatorji, ki svoje ekspertize gradijo na spremljanju CNN. Še več, tudi ne gre le za to, da se je v definitivni sodbi, da je s Sandersom čisto zares konec, po triumfu 15. marca precej očitno zmotil tudi štab Hillary Clinton – ki je vendarle tudi sam del iste mentalne mreže, ki poganja mainstream medije. Bolj bistveno je, da je do enake zmote mogoče priti tudi zunaj tega okvirja. Tudi kdor želi verjeti v možnost uspeha, tudi kdor ne naseda očitnim spinom, je Sandersa zagotovo že kdaj odpisal.
Nekateri so ga odpisali že pred začetkom, nekateri po tesnem porazu v Nevadi, nekateri po porazih na jugu, večina pa po Ohiu. A zdaj, po seriji zmag, ki vztrajno topijo zaostanek, po seriji zmag, ki so sledile na videz usodnemu porazu, je morda nastopil čas, da odpremo več prihodnosti, kot bi se spodobilo. Če smo dosledni, če lekcijo napačnih ocen vzamemo resno, nikakor ne moremo izključiti možnosti, da mu na koncu tudi zares uspe. Tudi problem superdelegatov, tistih strankarskih veljakov, ki ne glasujejo na podlagi volilnih izidov, temveč po lastni volji, tudi problem vseh tistih stotin torej, ki naj bi že davno obljubili zvestobo Hillary Clinton, ni problem, ki je a priori neprekoračljiv. Čudež Bernieja Sandersa je čudež vztrajnega spreminjanja koordinat možnega, je proces, ki na politično mizo vrača prepovedana vprašanja in pozabljene levičarske strategije, je proces, v katerem svoj čarobni lesk izgubijo vsi tisti sistemski ekscesi in propagandni triki, ki smo se jih sčasoma že pretirano navadili – in prav nič ni rečeno, da bi se moral ustaviti na predzadnji stopnici.
