Njenega soproga so zaradi cvetočega gospodarstva tako zelo čislali, da je zato politično preživel tudi afero Lewinsky. Toda ko razprava nanese na Hillary Clinton, je zgodba o ekonomiji drugačna. Analize, kakršno je opravil spletni politični portal Politico, kažejo, da tekmec nekdanje zunanje ministrice za predsedniško nominacijo demokratske stranke, senator Bernard Sanders, uživa več zaupanja volilcev, ko beseda nanese na gospodarske probleme države in na to, katere so prave rešitve zanje.
Med vprašanji, ki demokratske volilce letos posebno zanimajo, je sodeč po anketi inštituta Gallup porazdelitev dohodkov in premoženja v Združenih državah. Gre za vprašanje, ki ga je v javni razpravi teh volitev izpostavil prav Sanders, uspeh pa je bil tako velik, da je o tem začela pogosteje govoriti tudi Clintonova in celo nekateri republikanci. Sanders od začetka pravi, da je zmanjševanje razlik med najbogatejšimi in vsemi drugimi osrednje v njegovi kampanji, ankete pa kažejo, da je to vprašanje letos med najpomembnejšimi za 75 odstotkov demokratov.
Clintonova na drugi strani za zdaj ni zmogla učinkovitega protiudarca na namige, da je povezana s finančnimi elitami, ki so v očeh volilcev utelešenje domnevno nepravične porazdelitve premoženja.
To ni edina predvolilna ekonomska tekma – v ospredju so tudi delovna mesta, minimalna plača in stanje gospodarstva nasploh. A tudi pri teh vprašanjih je imel Sanders v raziskavah pred Iowo pred Clintonovo dvanajst odstotkov prednosti.
Pred osmimi leti je bilo drugače
S poudarjanjem odpravljanja premoženjske neenakosti je Sanders prispeval k zasuku v ameriški javni razpravi. Še leta 2008 je republikanski predsedniški kandidat John McCain med kampanjo nabiral glasove s trditvijo, da bo Barack Obama prerazdeljeval bogastvo, potem ko je ta v pogovoru z volilcem dejal, da je »dobro za vse, če se bogastvo razprši naokoli«. Zato ni čudno, da Sandersovo kandidaturo podpira francoski ekonomist Thomas Piketty, avtor uspešnice Kapital v 21. stoletju, ki govori prav o premoženjski in dohodkovni neenakosti, ki da jo sile kapitalizma same po sebi povečujejo, če ni ukrepov države. Piketty je v teh dneh v Le Mondu objavil prispevek, v katerem ocenjuje, da Sandersovi politični uspehi napovedujejo konec političnoideološkega cikla, ki se je začel z zmago republikanca Ronalda Reagana leta 1980. Piketty navaja, da so imele ZDA od leta 1930 do leta 1980 povprečno 81-odstotni davek za letne prihodke nad milijon dolarjev, v 60. letih pa uzakonile daleč največjo minimalno urno plačilo na svetu, pa je gospodarstvo vseeno lepo funkcioniralo. Ob koncu Reaganovega mandata leta 1988 je davčna obremenitev za najbogatejše znašala le še 28 odstotkov, zamrznjeno minimalno plačo pa je najedla inflacija. Piketty trdi, da ne Bill Clinton ne Obama tega nista nikoli zares poskušala spremeniti. Oboje skupaj z izrednim porastom plačila vodilnim v podjetjih je po njegovem pripomoglo k zdajšnji neenakosti, ko ima v ZDA štiristo najbogatejših ljudi pod palcem več, kot ima 150 milijonov »revnejših« Američanov skupaj. Piketty pravi, da Sanders verjetno ne bo zmagal v boju proti mašineriji Clintonove in medijem, da pa se bo na obzorju morda pojavil mlajši in manj belopolti Sanders, ki bo zmagal v bližnji prihodnosti in »spremenil obraz države«.