Z naslovno mislijo se je začelo ustvarjanje gledališke predstave Generacije na Prvem odru v Mariboru, avtorskega projekta petih dijakov Prve gimnazije Maribor in njihovega mentorja, diplomanta AGRFT Tina Grabnarja. Sodelovali so že lani, letos pa so se odločili za drugačen pristop h gledališču – namesto klasičnih form igre so se odločili za lastno idejo, kjer bodo material postali dijaki sami.
Znotraj gledališke skupine je bil cilj v varnem okolju porušiti pregrade »smiselnega in primernega« ter skozi osebno izpoved, nabiranje materiala poiskati temo, ki jo želijo v predstavi problematizirati. Doseganje te intime je bil dolgotrajen in zelo katarzičen proces, pravi Grabnar, saj ima tako razgaljanje sebe izjemno pripovedno moč, ki se med uprizarjanjem prenese na občinstvo.
Delo je nagovor staršem, dijakom, profesorjem. Po mnenju nekaterih je tvegan poskus ponujanja surove resnice gledalcem, saj vse izjave prihajajo bodisi od igralcev bodisi od drugih dijakov, so torej resnična, ne igrana mnenja. Vendar, v sami osnovi koncepta gre zgolj za dijake, ki so dobili možnost, da spregovorijo brez cenzure avtoritet, vesti in družbenih vzorcev, saj jim to gledališče kot medij omogoča.
»Perpetuum mobile: strah, ki hrani samega sebe«
Z režiserjem in diplomantom AGRFT sva spregovorila o samocenzuri, prvi točki, kjer posameznik začne čutiti, kaj je v danem okolju primerno izreči in česa naj se raje vzdrži. Začutimo sram in takoj se zapremo. Razvijemo strahove, za katere Grabnar pojasnjuje, da ga pretresajo, saj jih mladi doživljamo veliko preveč intenzivno že v srednji šoli, ko smo nasičeni s skrbmi o naši prihodnosti. Strah nas je testov, mature, vpisa na fakulteto, brezposelnosti, nezmožnosti preživljati se. Straši nas naša neodločnost, čeprav je popolnoma naravno, da še nismo odločeni o smeri študija ali izbiri poklica – izvaja se pritisk izobraževalnih in družbenih mehanizmov.
Strah nas je tudi izstopanja, neprestano se čutimo opazovane, obsojane, zato težimo k povprečnosti, ki nam bo ponudila varen kokon pripadnosti in mlačnosti. A tak pristop mladostnika ne oblikuje v emocionalno zrelega posameznika.
»Ti si razgrajač«
V zaokroženi celoti posamezniki spontano zavzamejo družbene vloge, te jih nato sooblikujejo in ustvarjajo red, lahko pa postanejo zaviralec osebnega razvoja, saj na nekoga takoj nalepijo etiketo, ki se ga drži; konkreten primer za to je šolski razred – nekdo je razredni klovn, piflar, razgrajač. Gre za neko ustaljenost, pravi Grabnar, ki se je v tem kontekstu ne znamo osvoboditi, za to je potreba zamenjava okolja, na primer prehod s srednje šole na fakulteto – s tem se načeloma zamenjajo tudi družbene vloge.
Na naše doživljanje videnega vpliva mnogo dejavnikov, ki sestavljajo kompleksen mozaik, ki ga ne vidimo, če stojimo preblizu. Avtorski projekt zato gledalca z brutalno silovitostjo podanega prisilno distancira in tako se čuti nagovorjenega, da prisluhne in se odzove celotni izpovedi. S tem se vsaj začasno umakne iz svojega milnega mehurčka, saj spozna, da ne gre zgolj za igro, pač pa za resnično težnjo mladih po komunikaciji in razumevanju. Mladi namreč nismo veliki otroci, ki bi jih lahko pokroviteljsko potrepljali po glavi in jim ponudili bombonček, ampak razmišljujoči posamezniki, ki se trudimo biti slišani.
