Naj najprej stopim korak nazaj. Menim, da nas begunska drama politično in moralno obvezuje, ker smo jo kot država in državljani (ki smo dopustili, da naše vlade delujejo tako zavržno) soustvarjali. Podpirali smo vojne, ki so uničile države, iz katerih zdaj prihajajo begunci, in sodelovali v njih. Za begunsko krizo smo sokrivi in soodgovorni. Vest bi si lahko izprašali že takrat, pa smo raje zamižali, si pokrili ušesa in zatisnili nos. Zdaj nam zato gotovo ni nič lažje.
Kaj si lahko obetamo od zdajšnje duševne drame ali krize? Spomnimo se, kako je Oscar Wilde pisal o človekovi duši v socializmu. In spomnimo se, kaj je naš Louis Adamič kot tujec v Kaliforniji pisal o duši človeka v najsvobodnejšem kapitalizmu. Ko smo brez zadržkov sprejeli liberalno demokracijo, se je premnogim duša osmradila. Ko smo potem še ošabno zakoračili v EU in nas je ta hitro zvedla na našo ničevo mero, je duša mnogim preprosto odmrla. Ne enih ne drugih se sedanja dušna drama ne dotika, čeprav veliko prispevajo k njej. Kaj pa preostali? Preostali so razdvojeni. Liberalna demokracija je obljubljala politični in vsakršni pluralizem, ustvarja pa dva sovražna bloka, ki se trudita zadušiti vse, kar bi utegnilo nastati ali zrasti zunaj njiju, obenem pa brišeta razlike vsak znotraj sebe.
Najbolj, se mi zdi, so prizadeti tisti, ki nasprotujejo nestrpnosti in sovraštvu do tujcev. Zdi se mi tudi, da ti pogosto naravnost obupujejo nad »Slovenci«. Zastavlja se celo vprašanje, ali zdajšnja nestrpnost do beguncev ne korenini v slovenskem nacionalnem značaju. Menim, da je govoriti o nacionalnem značaju v tej zvezi defetizem, ki si ga ravno kritiki nestrpnosti do tujcev ne bi smeli privoščiti. Takšno govorjenje je politični poraz ali zapečetanje političnega poraza, saj izgubi izpred oči politično dinamiko, ki je sproducirala begunsko krizo, in ne prepoznava več, kdo je politični zaveznik, kdo nasprotnik in kdo sovražnik. Inflacija govorjenja o ksenofobiji je deflacija politične refleksije.
Ko razmišljamo o begunski krizi in o naši duševni krizi, obstaja ena kardinalna točka, ki bi jo morali vedno imeti pred očmi. Kajti če jo zameglimo, zasenčimo ali zakrijemo z vsakršnimi neumnostmi ali se pustimo voditi vladni ali bruseljski propagandi, bomo izgubili smer. Ta kardinalna točka je naslednja: bodeče žice na naši južni meji nimamo zaradi slovenske ksenofobije, temveč imamo to in takšno ksenofobijo zaradi bodeče žice. Ta bodeča žica ni zagradila samo našega ozemlja, marveč je omrežila našega duha. Ni omejila samo naše svobode gibanja in veljavnosti temeljnih pravic, temveč je brutalno zarezala tudi v svobodo mišljenja.
Bodeča žica na naši južni meji – bodeča žica, ki nam je vzela južno mejo – je bila postavljena po direktivi EU s pomočjo tujih vojakov. Kje je bila naša ksenofobija takrat? Odločitve o postavitvi tiste žice, ki naj bi varovala schengensko mejo, ni mogla avtonomno sprejeti slovenska vlada. Slovenska vlada se je avtonomno odločila samo za brezpogojno hlapčevstvo eujevskim oblastem na škodo temeljnih nacionalnih interesov.
Bridka ironija je v tem, da mnogi nasprotniki sovražnosti do tujcev vidijo v Evropi – v mitski, mistični »Evropi« – nasprotje slovenski ksenofobiji, ksenofobiji »Slovencev«. Ampak ker je to ksenofobijo, ki se je razrasla zdaj, sproducirala bodeča žica na naši južni meji in ker je bila tista žica postavljena po volji EU, EU ni nasprotje te ksenofobije, marveč je njen poglavitni vir.
In zakaj je v Sloveniji nestrpnosti in sovražnosti do beguncev več kot v večini drugih evropskih držav, kot dopovedujejo razne priložnostne ankete? Zato ker je EU Slovenijo pretvorila v svojo vojno krajino. Pa smo le postali nekaj velikega, zgodovinskega: ne toliko antemurale christianitatis, kolikor antimurale Europae: zaščitni okop EU. In zato se je prav v teh krajih zgostila vsa ksenofobija Evrope in EU. Postali smo cvet evropske ksenofobije, zli, toksični cvet evropskega sovraštva do tujcev.
Ko trdim, da je koren sedanje slovenske sovražnosti do tujcev v »Bruslju«, nikakor nočem nikogar med nami oprati odgovornosti za lastno početje. Lahko bi se odločili za dostojnejši odnos do beguncev in boljšo skrb za naše nacionalne interese. Pa se nismo, ne naše politično vodstvo in ne državljani. Če je naše vedenje do beguncev, ki nam ni ne v čast ne ponos, spodbudila EU, nas to ne naredi nič lepših in boljših. Veliko odgovornost za to, da je tako, kot je, nosijo naše politično vodstvo in najbolj predsednik vlade ter predsednik države. Ampak državljani njuno in njihovo zavržno politiko sprejemamo ali dopuščamo. Lažje se je zgražati nad krajani Šenčurja kot nastopiti proti Cerarjevi in Pahorjevi politiki, katere dvakrat izvedeni proizvod so dogodki v naših krajih, nad katerimi se kar nekaj Slovencev upravičeno zgraža.
Ljudje imajo, ob vseh drugih vzgibih za svoje ravnanje, tudi razloge za strah pred tujci. Naša politična elita nima nobenega opravičila za svoje vedenje. Nestrpnost in sovraštvo sta človeška. Politiki so funkcionarji, ne ljudje. Ti politični voditelji, ne begunci, so pravi predmet za našo nestrpnost, njihovi tuji nalogodajalci pa za našo ksenofobijo.
