A pozor, ni bila le naivna baza tista, ki je Janšev poziv razumela kot enoznačno prerokbo. V prepričanju, da bodo državo že naslednji dan preplavili v domobranske zastave oviti traktorji, je v zrak skočil tudi večji del preostale javnosti. SDS, so pomislili, se je odločila, da stopi na ulico in zakoraka na oblast – in mnoge na levici je nedvomno že začela oblivati misel, da bo na predčasnih volitvah nekako nujno podpreti sile modernega centra.
Seveda bi bilo preveč reči, da si SDS oblasti nekoč v prihodnosti ne želi. A da bi se čez čas do nje dokopala, se mora najprej, pa naj ji realnost še tako oporeka, utrditi kot edina prava opozicija – kar pa po nujnosti zahteva vsaj provizorično krepitev tiste politike, ki jo na volitvah želi premagati. In v tem kontekstu ne more biti nobenega dvoma: dejanski cilj Šenčurja, dejanski cilj tega dobro zrežiranega spektakla, na katerem so se kameram veselo nastavljali tudi nekateri poslanci, ni bil zagon vseslovenske ljudske vstaje, temveč prav ta, napol zavestna, napol nezavedna reakcija levičarske javnosti – tiha pomisel, da stranke modernega centra v skrajni sili vendarle ponujajo bistveno politično alternativo, pa četudi ostanejo natanko takšne, kot so.
Če torej obstaja strukturni razlog, da se je desnica odločila zaigrati na povsem odprte ksenofobne karte, ga velja iskati v dejstvu, da ji je ob ravnanju vlade, ki ji je v begunski krizi izpolnila prav vse želje, pričelo zmanjkovati manevrskega prostora. Naj ankete še tako kažejo njeno prevlado, je desnici povsem jasno: ko bi tudi neuki del medijev končno dojel, da je razlika med potezami vlade in željami desnice praktično nična, ko bi tudi najbolj navadni novinarji začutili, da desnica zahteva le tisto, kar je že zdavnaj postalo realnost, bi se lahko zgodilo, da bi opozicijo, brez katere si novinarskega poročanja ne morejo zamisliti, začeli iskati na drugem mestu. Bodisi v tisti levi opoziciji, ki praviloma izpade iz sheme, bodisi nekje v zunanjosti civilne družbe, bodisi v notranjosti koalicije – v razliki med strankami, morda pa tudi znotraj same Stranke modernega centra.
Nikakor seveda nisem edini, ki bi opazil, da je na ravni objektivnega delovanja slovenski moderni center kilometre daleč od humanitarizma in politike odprtih meja. Tudi po tistem nenačrtovanem ekscesu kranjskih profesorjev in staršev, ko se je desnici na paradoksen način zgodilo lastno ljudstvo, ki je pozabilo, da (še) nismo Madžarska, se ni zgodilo nič bistvenega. Predsednik vlade, ki je še nedavno recitiral scenarije o nevarnosti nenadzorovanega razprševanja migrantov po slovenskih gozdovih in vrtovih, je v odzivu sicer poskusil imitirati Drnovškovo gesto iz Ambrusa – dejansko pa je le zakoličil proces redukcije beguncev na najmanjši nič, proces, v katerem si je z besedami in delovanjem tako na naši kot na grško-makedonski meji ustvaril tisto realnost in tisti pojem begunca, ki ustreza modernemu centru: begunca otroka, v katerem skoraj ni sledu »migrantstva«.
Še enkrat, da v Sloveniji nikoli niti za hip ni vladala politika odprtih meja ali kakšen njen približek, je, vsaj upam, popolnoma evidentno. A kako je to videti z druge strani? Je SDS v celoti potopljena v simulakre, ki jih proizvaja, ali pa je vendarle akter realnega sveta – ki dobro ve, kaj počne?
Obstajajo trenutki, ko tudi SDS izreče resnico, ko tudi SDS prizna, da ni opozicija – in da ne vidi nobene potrebe po tem, da bi čim prej skočila na oblast.
Prav isti poslanec Žan Mahnič, ki se je pridružil ljudskemu protestu v Šenčurju, s čimer je – če verjamemo Janši – aktivno sodeloval pri zagonu vseslovenske domoljubne vstaje, katere cilj naj bi bil zamenjava oblasti, je v soboto na twitterju vendarle moral priznati: »Očitno tudi SMC spoznava, da je edina rešitev čimprejšnja deportacija ilegalnih migrantov iz SLO in zaostritev azilne zakonodaje.«
Prerokba »danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija« se lahko uresniči tudi posredno, tudi brez vstaje v realnosti. Želja, ki jo je izrekla Gorenjska, predstava, da ljudstvo do migrantov ne čuti gnusa in odpora, temveč le nedolžni strah, ideja, da v lokalnem okolju, ki dovolj prepričljivo odigra preplašenost pred neznanim, državna oblast nima pravice vsiliti svoje volje, je bila uprizorjena. In to je dovolj, da bo oblast, ki hrepeni po stabilnosti, še naprej ubogala kaprice desnice.
In seveda, pri tem bo obema pomagal tudi predsednik Pahor. »Tisto, kar smo dolžni storiti zaradi naše človeškosti, je, da pomagamo po najboljših močeh. In tisto, kar moramo narediti, je, da zmerimo te moči. Slovenija ima pravico in dolžnost, da zmeri moči, do katere meje mora in še lahko pomaga,« je pozval. Da bo mero najboljših moči odločil v strah maskirani odpor do migrantov, ne pa, kot bi se spodobilo, kolektivni etični imperativ – to pa je, čisto preprosto, žalostno.
