Če bi Ahmed Mansour Karni doživel povprečno egiptovsko življenjsko dobo, bi v zaporu preživel celih sedemdeset let in postal absolutni svetovni rekorder. Ne zato, ker bi Egipčani povprečno živeli sto let, ampak ker je Ahmed še otrok. V času neredov v Fajumu je imel namreč Ahmed Mansour Karni dve leti.
Seveda so policisti, ko so takrat prišli po Ahmeda, sprevideli, da gre za napako, a se niso dali zmesti in so namesto dveletnega malčka preprosto – zaprli njegovega očeta. Mansour Kurani Šarara je v preiskovalnem zaporu preždel skupaj štiri mesece, potem pa, povsem razumljivo, skupaj z ženo in otroki na vrat na nos zbežal in se skril na neznanem kraju. Izkazalo se je, da je imel dobre razloge: čeprav je bil nesporazum medtem prepričljivo pojasnjen in dokazan – odvetnik Ahmedove družine je v verjetno najlažjem primeru v svoji karieri pred sodnikom teatralno potegnil na dan rojstni list dveletnega dečka – je vojaško sodišče v Kairu dveletnega malčka hladnokrvno v odsotnosti obsodilo na dosmrtno zaporno kazen!
Vrag vedi, kje se je v tistem trenutku skrival mali Amed z očetom, a vem za vsaj dva kraja, kjer ne bi bilo pametno, da se pojavita: na kairskem vojaškem sodišču in – na slovenski meji.
Po lepi igri naključij – kot običajno, kadar je posredi igra naključij – je bila sodba proti malemu Ahmedu izrečena ravno prejšnjo sredo, istega dne, ko je slovenska vlada v obrambi pred navalom migrantov in beguncev z Vzhoda po avstrijskem zgledu dala soglasje k širitvi seznama držav s statusom »varne države«, torej seznama držav, v katerih ni vojne, preganjanja, mučenja ali, če citiram, »nečloveškega, ponižujočega ravnanja ali kaznovanja«, in tudi ne potrebe po azilu v Sloveniji.
Po novem tako v Sloveniji med »varne države« poleg balkanskih držav štejejo še Turčija, Bangladeš, Alžirija, Tunizija, Maroko in – Egipt. Vsa sreča torej, da je ni Ahmedov oče z družino mahnil čez Sredozemsko morje v Grčijo in preko Balkana, da bi sinčka pred dosmrtno ječo skril v Sloveniji, saj bi mu slovenska policija lepo pojasnila, da je Egipt »varna država«, in malega morilca ter njegovega očeta vkrcala na prvi let za Kairo.
Mali Ahmed in njegov oče namreč sploh nista vedela, da živita v varni državi. Če bi vedela, če bi jima vsaj kdo s slovenskega veleposlaništva to sporočil, bi se veselo in brez skrbi pojavila na vojaškem sodišču v Kairu, vedoč, da v Egiptu, vidite, ni »nečloveškega, ponižujočega ravnanja ali kaznovanja«.
Kairsko sodišče in policija sta medtem zahvaljujoč novinarjem in pritisku mednarodne javnosti priznala napako in obljubila, da jo bosta popravila – malega Ahmeda so zamenjali z nekim šestnajstletnikom s podobnim imenom – a to je pomembno samo za malčka in njegova očeta. Za našo zgodbo, zgodbo o humani Sloveniji in »varnem« Egiptu, je to manj pomembno: konec koncev med »varne države« težko prištevamo državo, kjer nedolžnega človeka pred dosmrtno ječo rešuje le dejstvo, da ima dve leti. Težko, da bo Egipt v trenutku, ko bo malega Ahmeda Mansourja Karnija oprostil krivde za štiri umore in osem poskusov umora, postal »varna država«. V državi, kjer niti rojstni list dveletnega obtoženca ni zadosten dokaz, težko da bi bil mali Ahmed edini po krivem obsojen.
Smešen sodni proces in niti malo smešna obsodba dveletnega otroka kot dva od vidnejših simptomov globoke bolezni egiptovske države in njenega pravosodja so med drugim izpostavili tudi sami egiptovski novinarji, aktivisti in nevladne organizacije, in vendar, kot vidimo, slovenska vlada misli, da je Egipt varen. Za našo zgodbo nemara pomembnejše vprašanja je zato, kakšna je pravzaprav – ali vsaj kakšna želi biti – država, ki Egipt uvršča med »varne države«? Kakšna je država, ki egiptovske standarde pravne varnosti in državljanskih svoboščin šteje za dovolj visoke in sprejemljive, da zavrne možnost, da bi se v takšnem sistemu kdo počutil ogroženega?
Kot rečeno, za to zgodbo ni pomemben Egipt. Lahko bi bila Turčija in bi bil namesto Ahmeda na slovenski meji kdo od tistih kurdskih mulcev, ki ždijo v zaporu zato, ker so na zid napisali »Kurdistan«. Lahko bi bila Alžirija in bi bil na meji kdo od mulcev, ki so v zaporu, ker so se na facebooku norčevali iz večnega predsednika Abdelaziza Bouteflike. Lahko bi bil Bangladeš in bi na meji stala katera izmed deklic, ki jih v tej državi še vedno množično prisiljujejo v prezgodnji zakon.
Za našo zgodbo je pomembna Slovenija, država, v kateri mali Ahmed, mali Kurd, mali Alžirec in mala Bangladežanka prihajajo iz »varnih držav«: kakšna je torej ta Slovenija?
Je čudno, da ima po zadnjem poročilu UNHCR petindvajset Slovencev po svetu status begunca in azilanta – sedem v ZDA ter po devet v Kanadi in Nemčiji, ali je čudno, da jih ni še več? Je tista žica na meji res namenjena malemu Ahmedu Mansourju Karniju iz Egipta ali pa morda prebivalcem »varne države« na drugi strani?
