Pogosto pa je tudi mnenje, da samostojnost izgubljamo že nekaj časa. Usodni korak je bil pridružitev EU. Takrat smo se, kot nekateri pravijo, odpovedali delu suverenosti. Ampak ker suverenost ni deljiva, smo se, če smo se odpovedali delu suverenosti, v resnici odpovedali suverenosti. Suverenosti smo se odpovedali v razmerah, v katerih ustavnopravna razmerja v EU niso bila jasno določena. Zlasti temeljno razmerje med polnomočji in pooblastili osrednjih teles EU in pravicami držav članic je bilo nedefinirano. V razmerjih, v katerih formalna razmerja moči niso bila definirana, smo se izročili na milost in nemilost tistim, ki imajo v EU realno moč. In ti nimajo milosti.
Pod pretvezo reševanja finančne krize so se v EU stopnjevali tako imenovani integracijski procesi. Spremembe, ki bi v kakršni koli skupnosti, ki se sklicuje na demokracijo, morale nujno biti rezultat široke razprave in tehtnega premisleka ter podpore državljanov vseh držav članic, izražene po predpisanih ustavnih postopkih, so vsilili in jih še naprej vsiljujejo po logiki izrednih razmer. Neformalna razmerja moči v EU so postala njena nenapisana ustava. In ker izredne razmere po definiciji suspendirajo obstoječe zakone, je suspendiranje zakonov postalo najvišji zakon EU. Državljani majhne države, kakršna je Slovenija, so izgubili dvakrat: doma, ker v lastni državi ne odločajo več o ničemer pomembnem, in na tujem, ker njihova država v EU ne odloča o ničemer. Prvo je seveda povezano z drugim.
Ko se je pod pretvezo reševanja krize po logiki izrednih razmer krepila evropska integracija, je Slovenija pospešeno izgubljala samostojnost. Postavljanje bodeče žice na meji s Hrvaško je trnova krona tega procesa, pika na i. Kakšna bridka ironija, kakšen teater absurda je, da bo praznovanje državne samostojnosti potekalo hkrati s postavljanjem žice, ki je materialni simbol njene izgube, sinhrono! Je kdo že videl kaj takšnega? Ne predstavljam si, kako bo govorec, kdor koli že to bo, sploh lahko spravil z jezika besedo samostojnost, državni vrh in smetana, ki gre zraven, pa bosta v slavnostni dvorani to mirno poslušala.
Slovensko ozemlje ob mejnih rekah je okupirano. Mnogi domačini so izgubili dostop do svoje lastnine, vsi pa smo izgubili dostop do rek in obrežij, ki so kot javno dobro naša skupna last. Ta žica varuje schengensko mejo. Ta žica je schengenska meja. Postavili smo jo po nareku schengenske centralne oblasti – slovenska vlada se lahko dela, da je ona sprejela odločitev o postavitvi žice, a to je predstava za ljudstvo. Slovenija v EU sprejema pomembne odločitve edinole v tem smislu, da sprejme, kar odločijo drugi. Ko smo postavili žico, smo izgubili svojo mejo. Zdaj je niti največji domoljub ne bo mogel braniti, ker ne bo mogel do nje. Schengenska meja se namreč ne prekriva s slovensko. Slovenska meja in del našega ozemlja sta onkraj žice. To je zdaj nekaj takega kot nikogaršnja zemlja.
Razmerje med bodečo žico in slovensko mejo, v katerem je slovenska meja ostala onkraj schengenske in postala nedostopna državljanom Slovenije, ni kakšna neljuba nerodnost. To izraža logiko stvari. To je izraz napredovanja evropske integracije, ki se – če se kje ne spotakne (kar srčno upam, da se bo) – s hitrimi koraki približuje idealu »Evrope brez meja«.
Žica ob naših mejnih rekah je najprej konkretno negacija slovenske meje, ker je meja ostala onkraj žice. Namesto meje imamo zdaj žico. Žica pa je negacija meje tudi pojmovno. Žica ni meja. Žica je pregrada. Čez mejo je mogoče iti, čez žico ne. Meja je po definiciji postavljena zato, da se jo prekoračuje. Pregrada preprečuje gibanje. Bodeča žica – ne meja – ločuje, segregira, getoizira, internira.
Kdor nastopa proti bodeči žici ob naših mejnih rekah z geslom o »Evropi brez meja«, spregleduje prav to elementarno razliko med žico kot pregrado in mejo. Ta žica negira meje. Evropa brez meja je Evropa žičnih pregrad, Evropa bodeče žice. Zavzemanje za Evropo brez meja je, hočeš nočeš, zavzemanje za Evropo bodeče žice. Brez meja, v »Evropi brez meja«, bomo živeli obdani z žico.
Sklicevanje na Evropo proti slovenski vladi – v upanju, da bo »Evropa« zaukazala, naj se žica odstrani – je prav tako ujeto v temeljni nesporazum: to žico je postavila Evropa. To žico je Slovenija postavila za Evropo po njenem nareku proti sami sebi. Evropa ni naš zaveznik v boju proti žici, temveč je naš nasprotnik in sovražnik. Nekje sem slišal ali prebral argument, da je dobro, da smo postavili žico na meji s Hrvaško, ker sicer da bi jo Avstrija na meji s Slovenijo. Ta lažni politični realizem insinuira, naj bomo zadovoljni, da smo na evropski strani žice. Nehote pa izreče kruto resnico: da Evropa ne more brez žice, da je današnja in prihodnja Evropa Evropa bodeče žice – in brez meja.
V Evropi brez meja, v Evropi bodeče žice, bo Slovenija v najboljšem primeru delček multikulturnega zdriza, politično pa ne bo obstajala. Dokler bo žica, bi bilo edino smiselno in pošteno suspendirati praznovanje dneva samostojnosti.
