V zadnjem času je veliko pozornosti pritegnil tak plutokrat, ki nastopa na ameriških predsedniških volitvah. Trump je ogabni, grozljivi obraz plutokracije. Ampak resnična groza ni ta jezni oranžni mož, kot ga je imenoval neki kitajski bloger, resnična groza in problem je plutokracija. Trump je pritegnil pozornost na svoj jaz tako uspešno, da se je resnična groza izgubila v ozadju: vsi kandidati (razen enega) so bogataši in v pesti bogatašev, plutokrati obvladujejo ne le vse kandidate (razen tistega enega in razen oranžnega, ki je sam bogatun), temveč ves proces. Ključni politični mehanizem je v njihovi lasti, v njihovih rokah je konstitucija oblasti in zato oblast sama.
Plutokratska vulgarnost ameriških volitev je v ostrem nasprotju z uglajenostjo, mehkobo, maziljenostjo in tudi inteligentnostjo, s katero običajno nastopajo plutokrati. Pred dnevi mi je prišel v roke intervju z enim od njih, ki je videti živo nasprotje Trumpa in se tudi sam distancira od Trumpa. Mož, o katerem govorim, je George Soros. Ta se ima za »političnega filantropa«. Politična filantropija je vlaganje denarja v politiko s taktičnimi in strateškimi cilji. Je podpiranje politike, kakršna je ljuba filantropu. Strogo vzeto zato ne gre za ljubezen do ljudi, temveč do določene politike, v danem primeru liberalizma.
Soros ni investiral v gradnjo stolpnic na Manhattnu tako kot Trump, zato pa je (med drugim) veliko vložil v liberalistično Evropo. V intervjuju za nemški poslovni tednik WirtschaftsWoche je tako veliko govoril o Evropi. Skrbi ga, ker je EU zaradi številnih kriz na robu zloma. Ampak zakaj je Sorosu toliko do EU? Natančneje: kakšna EU mu je pri srcu?
Soros odgovarja, da je vedno gledal na EU kot na »utelešenje načel odprte družbe«. Odprta družba je pojem, ki se je rodil v političnem okolju prve generacije neoliberalcev in potem odigral vlogo v hladni vojni. To je tak odprt pojem, ki lahko pomeni vse ali nič, vedno pa tisto, kar zagovorniki odprte družbe trenutno hočejo. Kaj pomeni Sorosu? Odprto družbo enači z demokracijo. Ampak kaj mu pomeni demokracija? Tu je Soros hvalevredno konkreten. Demokracija je institucionalni sistem. Ne kateri koli, temveč tak, v katerem so ključne institucije »avtonomne«. Med »institucijami demokracije, ki bi morale biti avtonomne«, pa je na prvem mestu omenil centralno banko. Demokracija je torej politični sistem, v katerem je centralna banka avtonomna.
Neposredni kontekst Sorosevega povzdignjenja avtonomnosti centralne banke za znamenje demokracije je bila kritika madžarskega premierja Orbana, ki je prekršil to načelo. Orbanov najhujši prekršek zoper tako demokracijo je bil, da je v nacionalnem interesu omejil »avtonomijo centralne banke«. Enako kot Putin (ki ga Soros iskreno sovraži) je skušal ponovno afirmirati nacionalno suverenost nasproti nadnacionalni, »evropski« oblasti. Da bi imeli demokracijo, mora torej biti centralna banka neodvisna od nacionalne oblasti. Biti mora zunaj dosega nacionalne suverenosti. Biti mora neposredno vključena v nadnacionalno ureditev. Tu gre več kot za kritiko Orbana. Tu imamo zametek teorije plutokratske demokracije.
»Tragedija EU« izhaja iz tega, da EU leta 2008 ni hotela rešiti evropskega bančnega sistema na »vseevropski osnovi«. Politični voditelji niso sprejeli take odločitve, ker so se ozirali na razpoloženje državljanov, na javno mnenje. Taki rahločutnosti je odzvonilo. Zdaj se politične elite ne ozirajo več ne na interese ne na razpoloženje državljanov. Model odločanja je odločanje, kakršno je pokazala nemška kanclerka med tako imenovano begunsko krizo: odločanje v duhu izrednih razmer, izjemne odločitve ne glede na zakone ali voljo ljudstva. V nemški vladni palači se je prikazal duh Carla Schmitta. Soros temu reče delovanje po načelih odprte družbe.
Odločanje kot v izrednih razmerah (ki seveda vpeljuje izredne razmere) je opravičeno s percepcijo begunske krize kot grožnjo obstoju EU. Ta kriza bi namreč, po Sorosu, lahko najprej povzročila zlom schengenskega sistema odprtih meja, posledica pa bi bilo spodkopanje skupnega trga. Če je bila nerešitev bank na vseevropski osnovi tragedija EU, bi bilo spodkopanje skupnega trga njen konec. In zato imamo slovensko južno mejo okupirano z rezilno žico: da bi zavarovali schengenski sistem odprtih meja in nemoteno delovanje skupnega trga. Te žice nam ni prinesla naša domača ksenofobija, zaukazal jo je neoliberalizem, ki se preveša v plutokratsko demokracijo.
