Po splošnem prepričanju, ki mu pritrjujejo tudi najstrožji analitiki, je ta vlada zavzela oblast brez kakršnegakoli res zavezujočega in v razvoj države usmerjenega programa, Cerarjeva stranka pa zmagala na volitvah s praznimi floskulami in obljubami nekakšne nove politične in državljanske etike, kar se je že od vsega začetka dalo razumeti kot skrb za dizajn forme ali za bleščeč videz, ki naj prikrije odsotnost vsebine (in kompetenc). Manever bi lahko označili tudi za uspavalni iluzionistični trik, za politični trompe-l'oeil, ki je v gledaliških, likovnih in drugih teorijah zbirna oznaka za vsakršne prevare gledalčevega očesa. Edini rezultat tistega praznega besedičenja je bodeča žica, je nedavno z lucidnim, čeprav grenkim humorjem zaključil Mladen Dolar.
Kaj pa, se je treba vprašati, če je bila ravno bodeča žica program, sicer ne izrečen dobesedno in nedvoumno, pa vendar od vsega začetka jasno berljiv iz tistega votlega moralističnega besednega ropotanja? Ponosni in hkrati pokorni visoko etični državljani, suvereni gospodarji na svoji zemlji, begunci so izključno varnostno vprašanje; saj vemo, kako gredo te litanije. Končni izplen takšnega »programa« (in vztrajnega zatiskanja oči) so zdaj kričava ljudska zborovanja in zavržna človeška ravnanja, z domobransko ikonografijo in odkrito nacističnim diskurzom, ob sms-asistenci (ali kar pod vodstvom) skrajne politične desnice, prav tiste desnice, ki ji premier tako vneto dvori in je radikalnejša od Nacionalne fronte, Pegide, Alternative za Nemčijo in kar je še te evropske bratovščine v sovraštvu, terorju in kulturni zadrtosti. Tiste desnice, ki je, obtolčena od korupcijskih in drugih kriminalnih afer, za rejtinge in ponovni prevzem oblasti pripravljena instrumentalizirati prav vsakršno sodrgo.
Premier Cerar si morda v svoji »viziji« ni zamislil ravno takšnega razvoja dogodkov, toda z masovnim opuščanjem dolžnih ravnanj in z napačnimi političnimi odločitvami in ravnanji ga je nedvomno generiral in mu na široko utrl pot. Kaj reči na to? Saj nam ne preostane drugega, kot da s kepo v goltancu zaključimo, da se zgodovina znova ponavlja in da nekakšna »levica« (o, bog, kaj vse se danes imenuje levica) spet pripravlja družbeni teren za nastop tistih skrajnih sil in političnih konceptov, ki so zaznamovali najbolj surove čase totalitarizmov dvajsetega stoletja.
Premier Cerar (ne pa tudi njegova vlada!) se je na karneval »ljudske« ksenofobije po običaju odzval mlačno in predvsem mnogo prepozno; dogodke je sicer momljaje obsodil, vendar hkrati na vse kriplje zmanjševal njihov pomen. Bi kaj pomagalo, če bi spregovoril odločneje? Če bi na primer stopil pred ljudstvo in prebral svoj state of the nation? Močno dvomim. Ne le da je aktualni predsednik vlade brez osebne karizme in voditeljske volje, temveč je v kratkem času svojega mandata izgubil tudi vso politično avtoriteto in prepričljivost. Premierju, skratka, ne verjame nihče več, najbrž niti tisti ne, ki so ga izvolili. Vse bolj namreč verjamejo drugemu vodji, ki namesto šlevastega cincanja in ministrantskega proevropskega prikimavanja obljublja hitro ukrepanje, totalno enotnost in učinkovite, nemara kar dokončne rešitve; vodji, ki bo prazno formo žične ograje napolnil s pravo vsebino. Šele tedaj bomo videli, kako temna je lahko noč…
Na »protiturških taborih« v Kidričevem, Šenčurju, Kranju in Logatcu so bili prižgani signalni kresovi (požar, ki so ga zanetili, se nezadržno širi), ki jih »prestrašeno«, predvsem pa načrtno razdraženo »ljudstvo« lahko kaj hitro poveča v grmade, na katerih ne bodo goreli le od boga in od sveta zapuščeni otroški begunci, temveč kar vsi »drugačni«, na koncu, kot nas uči zgodovina, tudi mi, drugače misleči državljani, ki nam je pač zadano, da živimo v teh krajih in v teh časih, ki se jih bomo, kot je bilo že zapisano, nekoč sramovali. Res je, pred zgodovino bomo osramočeno zgolj buljili v tla. Še huje pa je, da bomo iz tega časa prišli, če bomo preživeli, s hudimi poškodbami v duši, morda tudi s telesnimi ranami, ne le mi, temveč tudi naši otroci, s krvavim zapisom v spomin, ki bo sporočal, da nam je bila odvzeta možnost živeti svobodno in v skladu s tistimi postulati, ki sta nam jih v naročje položili evropska razsvetljenska tradicija in svetovna kulturna različnost, in tistimi etičnimi standardi, ki smo si jih lahko privzgojili le sami in so vitalni del človekove eksistence, ne pa prazna politična floskula.
