Vprašanje, kaj je v tem trenutku v resnici bolj vseslovensko, ponuja skrb vzbujajoč odgovor. Bi bila številčna premoč protestnikov, ki so se prišli zavzet za humanost, tudi v kakšnem drugem slovenskem mestu ali vasi tako prepričljiva, kot je bila v Ljubljani? Poročila o shodih proti novim namestitvenim centrom in celo proti namestitvi šestih otrok kažejo podobo Slovenije, ki se je marsikdo žal sramuje. Spet se počutimo kot v okupirani Ljubljani, je dejal eden od protestnikov. Samo v prestolnici ostaja še nekaj humanosti in kozmopolitizma.
Sobotni prizor frontne linije ni bil le absurden, ampak tudi srhljiv. Kako je mogoče, da strpnost, humanost in sprejemanje postanejo politično vprašanje, izbira, ki se ji kot druga enakopravna izbira postavijo nasproti rasizem, ksenofobija in sovraštvo? Mediji se že tedne in mesece trudijo uravnotežiti svoja poročila o zagovornikih humanega sprejemanja najranljivejših skupin ljudi s fašističnimi izjavami političnih preračunljivcev, ki strašijo na podlagi dobro premišljenih in preverjenih metod političnega marketinga. Retorika številnih novinarjev se je v zadnjem času povsem umerila z retoriko vladajoče garniture. Mar res kdo misli, da je resnico mogoče najti nekje na pol poti? Kako uravnotežiti temeljne človekove pravice z nestrpnostjo? Politična korektnost je na tej točki odveč, je dejal eden od protestnikov.
Sobotne manifestacije so jasno pokazale, da je nestrpnost, četudi manjšinska, veliko glasnejša in bolj strupena kot strpnost, ki po svoji definiciji dopušča drugačnost in jo poskuša do neke mere celo razumeti. Filozof Boris Vezjak je pred časom dejal, da se na nestrpnost ne moremo in ne smemo odzvati s strpnostjo, saj takšna logika sčasoma privede v njeno dokončno izničenje. To gotovo drži, a takšna logika je tudi utemeljena na predpostavki, da nestrpnost obstaja v manjšini. Kaj se zgodi, če preveva vso državo in je njen zadnji branik prestolnica, celo samo skupina tisoč ljudi v tej prestolnici? (Kajti vsi drugi, če že obstajajo, s svojo odsotnostjo in tišino pasivno podpirajo ksenofobijo.) Ko glas razuma ostane le še peščica ljudi, jih ni težko marginalizirati, stigmatizirati, ograditi z žičnato ograjo. Ožičena Ljubljana se tako ne zdi več podoba preteklosti. Simbolno je žica očitno že tukaj.
Kako torej misliti in delovati v takšnih razmerah? Strah in sovraštvo načrtno širijo politične in druge interesne skupine, ki imajo od tega neposredno korist, so ponavljali udeleženci sobotnega protesta. To zagotovo drži, a vsaj tisoč ljudi iz prestolnice zanima, kje so njihovi izvoljeni politični zastopniki, ki naj bi branili njihove vrednote. Že mogoče, da vse bolj radikalna desnica jezdi na valovih ksenofobije, a povsem jasno je, da je njihov generator vladajoča politika, ki, ne da bi trenila, prestopa etične norme in sistematično krši temeljne človekove pravice. Preden se torej spravimo na dvestoglavo množico, ki ji ritem narekujejo navijaške skupine in poklicni provokatorji, je nujno brezkompromisno terjati odgovornost vladajočih.
V Ljubljani ima namreč sedež tudi sistemska ksenofobija.
