Delno zagotovo paničarijo, a hkrati imajo tudi prav. Pri tako pomembnem vprašanju je Evropska unija neenotna in nekatere države zastopajo stališča, ki so v nasprotju s temeljno evropsko idejo. Kako se lotiti begunskega vprašanja, ni samo pragmatično vprašanje, temveč vprašanje temeljnega odnosa do Evrope. Ta odnos pa je pomanjkljiv pri številnih evropskih politikih.
Zakaj se ta temeljni odnos do Evrope tako zelo razlikuje pri državah članicah?Določeno vlogo zagotovo igrajo različne zgodovinske izkušnje. Vzhodnoevropske države so bile strukturirane z enim samim kulturnim ozadjem. Veliko časa so bile izvzete iz mednarodnega dogajanja in priseljevanja. Zato so te države, kjer je religiozna tradicija ponovno pridobila pomen, zelo skeptične do beguncev. Ponovno se je razbohotil nacionalizem, potem ko je izpuhtel vsiljen internacionalizem iz časov, ko sta jim vladala Moskva in komunizem. Vse te neuravnoteženosti zdaj prihajajo močno v ospredje. S tem ne želim omenjenih držav braniti, moramo pa razumeti njihovo razmišljanje, da bi našli rešitev.
Se je nacionalizem zdaj razširil zgolj v vzhodni Evropi?Ne, najdemo ga tudi v zahodni Evropi, vendar gre za drugačen nacionalizem. V zahodni Evropi je nastal predvsem zaradi nezmožnosti politike, da bi razrešila težave ali pa se o njih vsaj pogovarjala. Mnogi politični voditelji s svojim prebivalstvom sploh ne stopijo v dialog, da bi jim razložili, s kakšnimi problemi bomo še soočeni zaradi globalizacije. Mednarodna trgovina kot ena od plati globalizacije je bila sprejeta. Toda na priseljevanje ljudi zaradi vojn ali nižje razvitosti njihovih držav tukajšnja politika ne najde odgovora.
Se je nacionalizem v zahodnih državah članicah tudi med uveljavljenimi strankami zdaj močneje zasidral kot denimo še pred letom dni?Seveda se je okrepil, čeprav je bil že prisoten v razmišljanju ljudi. Nenehne razprave o beguncih, ne da bi našli rešitve, in terorizem, ki se ga nato takoj izkorišča za preproste in napačne razlage, kot je denimo enačenje beguncev ali muslimanov s teroristi, so privedle do zapiranja ljudi. To že poznamo iz individualne psihologije ljudi. Če se pojavijo težave, se ljudje zaprejo in si domišljajo, da težave več ni. Prav to se zdaj dogaja tudi na nacionalni družbeni ravni.
Je nacionalizem, ki ga zdaj opažamo, enak tistemu, ki smo ga v Evropi videli pred drugo svetovno vojno?Mislim, da ne gre za enak nacionalizem. Je pa nevaren, ker se z njim vzbujajo iluzije. Dvomim sicer, da bo zaradi njega vojna. A dogajanje na Poljskem in Madžarskem kaže, da smo soočeni z grožnjo vse večje avtoritarnosti in spodkopavanja demokracije. Države poskušajo spremeniti svoje politične sisteme, ustave, volilne zakone, s čimer bi ohranili oblast za več mandatov, ter vplivati na svobodo poročanja medijev. Obstaja torej nevarnost, da bomo postali celina z avtoritarno vodenimi državami, ki poskušajo multikulturnost potisniti na obrobje družbe in odgovornost za begunce naprtiti drugim, denimo balkanskim državam ali pa še dlje od njih. Grožnja za Evropo torej ne tiči v novi vojni, temveč v spodkopavanju demokracije.
Je obstoj Evropske unije potem sploh še smiseln, če bi se na celini razbohotili demokratično-avtoritarni sistemi?Ne, takrat bi obstoj Evropske unije resnično izgubil smisel. Ponovna vzpostavitev meja in carin je v nasprotju s temeljno idejo Evrope. A nismo še tako daleč. Upam, da bodo Nemčija in druge države takšen trend poskušale obrniti.
Vzhodnoevropske države so zdaj v EU dobile precej večjo težo, kot so jo imele takoj po širitvi leta 2004. Kako je nastal ta preobrat?Prav je, da so dobile večjo težo. Odreči se moramo razmišljanju Francije, da Evropska unija predstavlja predvsem integracijo zahodnoevropskih držav, drugi pa se temu združenju lahko priključijo. Nekatere vzhodnoevropske države so zdaj večjo težo v Evropski uniji dobile zaradi ruskih dejanj v Ukrajini. Poljska, Romunija in baltske države svojo vlogo zdaj vidijo kot neke vrste trdnjavo pred rusko ekspanzijo. V Evropski uniji nastopajo kot tisti igralci, ki ščitijo evropske vrednote. Ko se bomo s tem sprijaznili, jih bo treba bolj vključiti v oblikovanje politik. Z begunskim vprašanjem pa je ta delitev med zahodom in vzhodom EU dobila dodatno nevarno dimenzijo.
Za zdaj zaradi stališč višegrajske četverice in drugih vzhodnoevropskih držav do begunskega vprašanja ni videti izhoda iz slepe ulice evropske nesolidarnosti. Ga vidite vi?Moramo biti pozorni. Nima smisla beguncev pošiljati oziroma razporejati v države, kjer niso dobrodošli, se jih zavrača ali pa so diskriminirani. Državam je treba razložiti, da jim bo zavračanje beguncev in s tem priprava na drugačen svet, v katerem obstaja veliko migracijskih procesov, zgolj škodovalo. Na Poljskem, kjer se proti zavračanju beguncev zdaj izrekajo tudi škofi, moramo počakati, kako se bo razvila notranja razprava. Na Slovaškem, kjer politika vodi zelo ostro protibegunsko politiko, številni župani in civilna družba po drugi strani želijo pomagati beguncem. Za uspešen spopad z begunsko krizo mora torej v prvi vrsti funkcionirati razprava znotraj držav članic. Prav tako pa je treba državam, skozi katere prihajajo begunci, tudi finančno pomagati in za to rezervirati finančna sredstva, ki bi bila sicer namenjena državam članicam. Mogoče bi torej morali doseči reprogramiranje evropskega proračuna, namesto da se posameznim državam poskuša vsiliti sprejetje beguncev. Toda njihov doprinos k begunskemu vprašanju se bo moral nekje najti. To je neizogibno.
Politiki zdaj svarijo, da ima EU zgolj še osem tednov časa za ureditev begunskega vprašanja. Kakšen je načrt B, če bi jim spodletelo?Evropski politiki bi morali storiti več, da se najde rešitev, ne pa da zgolj opozarjajo na težave, ki bi lahko nastopile. Če bi se resnično vse države zaprle, potem seveda obstaja zgolj ta rešitev, da bi Balkanu, Grčiji in Turčiji finančno pomagali za tamkajšnjo namestitev beguncev v begunskih taboriščih. To je seveda lahko le zasilni načrt, načrt B. A če se bo tak »outsourcing« zgodil, moramo potem za oskrbo beguncev iz evropskega proračuna tem državam nameniti finančna sredstva, tudi tista, ki bi jih sicer dobile države, ki nočejo sprejeti beguncev. Ne sme se namreč zgoditi, da bi zgolj Nemčija, Avstrija, Švedska ali Slovenija morale same plačevati za sprejem beguncev in financirati njihovo namestitev denimo v Turčiji.
Ali ne bi takšen »outsourcing« predstavljal negativne plati globalizacije?Seveda bi. Doslej se je premalo zavedalo, da globalizacija prinaša tudi negativne plati. Morale se bodo zgoditi spremembe. Takšna vojaška posredovanja, kot sta se ga v Libiji lotili Francija in Velika Britanija – ustvarili sta kaos, beguncev pa nočeta sprejemati –, ne bodo več možna. Evropska politika je ta čas nesposobna in strahopetna vzpostaviti povezave, ki obstajajo med begunskimi tokovi in vojaškimi intervencijami, podnebno ter kmetijsko politiko, s katero se še vedno zagotavlja ugodnejši položaj Evrope v primerjavi z drugimi regijami. Gre za kompleksna vprašanja, ki jih ne bo mogoče popraviti, če ne bo temeljnega spoznanja, da je s svojo politiko k njim prispevala tudi Evropa.
Kako vidite Evropo čez deset let? Bomo imeli »manj« ali »več« Evrope?Če bomo imeli manj Evrope, se bo EU razgradila. Pri nekaterih zadevah lahko obstaja manj Evrope, toda več je moramo ustvariti pri varnostni, zunanji, gospodarski in migracijski politiki.
Pa so evropski politiki to sploh še zmožni doseči?So, če se bodo za Evropo odločneje zavzeli. Če bo nemška kanclerka Merklova obstala in s pomočjo nekaterih drugih premierjev prevzela pobudo, je to še izvedljivo. Seveda pa bo ta naloga zdaj težja kot pred tremi ali štirimi leti. Razmišljati se bo moralo, ali želimo razdeljeno Evropo, ki je sestavljena iz jedrnega dela z večjo integracijsko pripravljenostjo in obrobja, kjer ta pripravljenost ni tako velika. Ne glede na to, v katero smer bo šla, pa mora spoštovanje človekovih pravic ostati neodtujljiv del Evropske unije. Če bo postalo vseeno, kakšno obliko demokracije bodo države imele in bi se ponekod človekove pravice teptalo vse počez, postane Evropske unija odvečna. Zakaj bi bili še člani takšne Evropske unije?
