Yves Pascouau: Če se bomo obrnili nazaj v lastne nacionalizme, lahko izgubimo največje pridobitve našega časa

Francoski akademik, strokovnjak za integracijske potrebe migrantov ter direktor za politike migracij in mobilnosti v Evropskem centru politik z nelagodjem opazuje razrast nacionalizmov po Evropi. Boji se, da lahko ti ogrozijo največje dosežke Evrope v zadnjem stoletju.

Gre za prvo v vrsti potrebnih odločitev. Gre v pravo smer. A bojim se, da to ne bo zadostovalo. Glede na število ljudi, ki še vedno prihajajo in bodo prihajali v Evropo, bo treba sprejeti še nove, podobne odločitve. Vendar nekatere članice že zdaj niso pripravljene uresničiti tega, kar je bilo sprejeto prejšnji teden. To je njihovo sedanje stališče. Razprave in pogovori se bodo nadaljevali. Ne vem, ali je pravilno, če rečemo, da se jih bo »prepričevalo«. A s sprejetjem torkovih dokumentov so te odločitve postale obveza za vse članice. Če tega ne bodo uresničile v naslednjih mesecih in letu, bomo videli, kakšne posledice in nadaljnji koraki – tako diplomatski kot pravni – bodo sledili.

Situacija ni zelo drugačna, kot je bila, in je še vedno v teku. Zelo veliko ljudi vsak dan vstopi v EU na bolj ali manj organiziran način. Nekateri takoj zaprosijo za azil, drugi nadaljujejo pot do ciljnih držav na severu. Pozornost se je porazgubila, saj je bilo veliko že povedano. Nekatere odločitve so bile sprejete na ravni EU, tako glede prerazporeditve prosilcev za azil kot glede sodelovanja s tretjimi državami, naj bo s Srbijo ali Turčijo. Trenutno je zatišje, saj so mnogi mediji veliko pozornosti posvečali temu, ali bo sporazum na ravni EU dosežen ali ne. Zdaj ko se je to zgodilo, vidijo to kot dobro novico, ki je normalizirala situacijo vsaj do te mere, da nihče ne pričakuje novih slabih novic. Videli pa bomo, ali se bo pozornost spet povečala v naslednjih tednih in pred srečanjem sveta EU za pravosodje in notranje zadeve, ki bo prihodnji teden, 8. oktobra. Situacija je trenutno zamrznjena, miruje, a zagotovo še ni razrešena.

Možnost, da bi se ustvaril bolj dolgoročen sistem in model kriterijev prerazporeditve prosilcev za azil, ostaja na mizi. Da, Turčija je zavrnila ta predlog, govori pa se o tem, da bi se ji skupaj z Jordanijo in Libanonom zagotovilo več denarja za skrb za begunce. A glede na razsežnost sedanjega dogajanja in ker se nismo bili pripravljeni ali sposobni do zdaj dogovoriti in pripraviti odzivov, smo še vedno v »krizni situaciji«. Zato sprejemamo niz nujnih ukrepov, ki pa so nujno nezadostni in ne bodo mogli v celoti nasloviti situacije, ki je pred nami. To ni presenetljivo. V resnici se soočamo s humanitarno krizo in rešitve, ki se jih išče pod pritiskom kriznih razmer, so vselej začasne in nikoli najprimernejše. A ohranjam pozitiven pogled – situacija je izredna tako v Evropi kot onkraj evropskih meja – že to, da se poskušajo najti rešitve, je dobra novica.

Že dolgo je jasno, da je varnostni vidik ukrepov prioriteta za države članice, kar se je prevedlo tudi v vzpostavitev omenjene vojaške operacije v Sredozemlju. Zagotovo sta vsaj dva elementa, ki trenutno manjkata v vseh debatah, ki smo jim priča. Upamo lahko, da se ju bo ponovno vrnilo v razprave. Gre za vprašanje bolj celovitih shem naseljevanja beguncev v EU in za možnost humanitarnega vizuma. Članice EU so se odločile nekaj denarja nameniti sosednjim državam Sirije, kar naj bi pomagalo ljudem v tamkajšnjih begunskih taboriščih. A še vedno manjkajo legalne in varne poti, po katerih bi lahko begunci od tam prišli v EU. Ne gre za črno-belo sliko in ker so interesi zelo različni, nimamo pravih in primernih odgovorov. Ravnotežje med varnostnimi in humanitarnimi interesi pa je zagotovo nezadovoljivo, če smo na strani humanitarnosti.

V normalnih okoliščinah sta nadzor in patruljiranje vzdolž schengenskih mej možna. Vendar smo danes priča občutnemu povečanju števila ljudi, ki bežijo in iščejo zaščito pred preganjanjem v EU. To ustvarja pritiske na nacionalne sisteme predvsem tistih držav, ki so na zunanjih mejah EU. Vse težje uveljavljajo pravila, ki veljajo.

Dodatni problem zadnjih tednov je, da zelo veliko ljudi ne zaprosi za azil v prvi državi EU, v katero vstopijo. A če priznavamo, da je nujno in da želimo nadzirati vstop v schengensko območje, potem moramo vedeti, ali je oseba prosilec za azil ali ne. Če gre za prosilca za azil, njegove pravice in status določajo pravila dublinske uredbe. Če nekdo, ki beži pred vojno, vstopa v državo članico EU, a ne želi v njej zaprositi za azil, temveč nadaljevati pot v druge članice EU, je zelo težko nadzirati takšno situacijo, posebno če je takih posameznikov veliko. Strogo pravno gledano, ljudem, ki na tak način vstopijo v EU in ne zaprosijo za azil, pravo ne omogoča legalnega bivanja v EU. Nastopi vprašanje vračanja. A tu odgovor ni enoznačen, saj je vprašanje, ali je državi članici EU dovoljeno in ali lahko vrne to osebo v državo, v kateri je vstopil v EU, denimo na Madžarsko ali Hrvaško, ali v njegovo domačo državo. Cel niz teh dolžnosti, zapisanih v pravnih aktih, je izjemno težko udejanjati v sedanjih okoliščinah.

Človekove pravice in vladavino prava moramo spoštovati. To je prva dolžnost držav. A soočeni smo z izjemno situacijo. Drži, vidimo, da nekatere države dopuščajo prehod beguncev čez svoje ozemlje. Če gledamo le z gledišča prava, je to izjemno težko razumeti. Vendar je Nemčija nedavno sporočila, da bo sprejela vse prošnje za azil sirskih beguncev. Zato je ogromno število beguncev, ne le sirskih, ki želijo doseči Nemčijo. In vsaka država, ki je na njihovi poti, udejanja pravo nekoliko po svoje.

Če slovenske oblasti izdajajo dovoljenja za zadrževanje, to legalizira zadrževanje in gibanje beguncev po Sloveniji, dokler morda ne uspejo zaprositi za dovoljenje za bivanje ali za azil. Vendar je res, da če se te osebe premaknejo v drugo državo EU in tam zaprosijo za azil, hkrati pa imajo izdano dovoljenje slovenskih oblasti, potem se lahko po dublinskih pravilih te osebe vrne v Slovenijo. Ker begunci želijo v Nemčijo, so nekatere države v situaciji, ko želi iti prek njihovega ozemlja ogromno ljudi. Da, Hrvaška ne zmore vseh registrirati in jim izdati dovoljenj za zadrževanje. A napisano pravilo ostaja, da bi morale države na zunanjih mejah EU izpolniti svoje obveznosti. Četudi se sirski begunci, ki jih je Nemčija pripravljena sprejeti, premikajo proti severu, so tu vsi drugi, za katere bodo verjetno veljala dublinska pravila. To pomeni, da bi lahko Nemčija druge begunce, ki bi imeli slovenska dovoljenja za zadrževanje, vrnila v Slovenijo.

Pravila, ki jih imamo, so bila sprejeta v, recimo temu, normalnih časih, ko migracije po obsegu niso bile tako velike, kot so zdaj. Trenutno pa smo soočeni s situacijo, za katero nosimo del krivde, saj je nismo načrtovali in predvideli, četudi ni bila nepričakovana. Število ljudi, ki prihajajo v Evropo in želijo k svojim sorodnikom in predvsem v Nemčijo v želji po varnosti in boljšem življenju, je veliko. A ne smemo pozabiti, da evropske države aktivno niso hotele načrtovati takšne situacije, četudi so vedele, da nastaja in da se bo zgodila. Če sem iskren, sem prepričan, da bi države lahko načrtovale in sprejele primerne in potrebne rešitve vnaprej, če bi le bile pripravljene sprejeti neizogibno realnost, da bodo tisoči zagotovo prišli v Evropo v iskanju zaščite. To je bilo jasno zapisano v številnih poročilih. A članice EU vodijo nacionalne vlade, ki jih pri oblikovanju politik determinirajo nacionalni interesi, zato zavračajo dejstvo, da so migrantske politike nujno evropske. Preprosto ne morejo biti stvar posameznih držav. A članice niso bile pripravljene sprejeti ukrepov, narediti korakov in se pripraviti na situacijo, ki je nova in v tem izjemna, a ni nepričakovana. Posledica tega je, da smo v položaju, ko vsa pravila, ki so bila sprejeta v normalnih časih, niso primerna in ne omogočajo, da bi se soočili z razmerami, ki so pred nami in okoli nas.

Ljudje zagotovo ne bežijo v Evropo, da bi s tem dosegli kakršnokoli spoznanje s strani evropskih držav o nevzdržnosti dosedanjih pravil. Ljudje prihajajo, ker bežijo pred vojnami ter konflikti in ker ne želijo umreti. To velja ohraniti in imeti v mislih pri vseh debatah. Zagotovo si želijo izvedeti, katera država članica EU bi jim lahko ponudila najboljše možnosti in okoliščine, v katerih bi si ponovno vzpostavili svoje življenje. Za mnoge je to Nemčija, saj so le od nje jasno slišali, da jih je pripravljena sprejeti. Jasno pa je, da države članice niso bile sposobne vnaprej sprejeti ukrepov, da bi se preprečil kaos, ki smo mu priča – pri tem imam v mislih predvsem to, da danes ne moremo biti več gotovi, katera država spoštuje in uveljavlja katera pravila.

Da, natančno za to gre. Tu sta pomembna dva elementa, ki lahko razložita, zakaj smo se znašli v sedanji situaciji. Prvi je dejstvo, da že petnajst let poskušamo zgraditi in vzpostaviti skupno evropsko migracijsko in azilno politiko, a nam to ni uspelo. Članice enostavno nočejo in niso pripravljene predati svoje suverenosti. Na tem področju države še vedno nadzirajo proces v vseh pomembnih točkah: ko pride do predloga, sprejemanja in uveljavljanja pravil. To pomeni, da želijo članice ohraniti svojo centralno vlogo, a to predstavlja težavo, saj pripelje do tega, da se skupna politika izvaja na razdrobljen in polovičarski način na ravni posameznih držav ali pa smo celo priča le uresničevanju nacionalnih politik. Dokler ne bomo sprejeli dejstva, da živimo v skupnem območju, ki zahteva skupno migracijsko politiko, bomo še naprej imeli nepopolno politiko.

Drugi element, ki je povezan s prvim, pa je dejstvo, da državni voditelji trmasto tiščijo glave v pesek in se niso pripravljeni soočiti s tem, da se nam je sedanja situacija bližala oziroma je tu. Štiri leta se sirski konflikt le stopnjuje in razmere slabšajo. Že leta različne agencije in organizacije pišejo poročila, da štiri milijone sirskih beguncev živi v Turčiji, Libanonu, Jordaniji, Iraku in Egiptu. Že mesece dolgo pristojne institucije, vključno s Frontexom, opozarjajo EU, da so se begunci začeli premikati proti severu, saj so se življenjske razmere v begunskih taboriščih v teh državah tako zelo poslabšale in se še naprej slabšajo. Preprosto so se razmere tako poslabšale, da so ljudje pripravljeni ponovno tvegati vse, da bi našli zatočišče drugje. Že mesece in tedne mnogi posamezniki in agencije na terenu opozarjajo članice EU, da se je podpora in pomoč za Svetovni program hrane in Visoki komisariat ZN za begunce zmanjšala v tolikšni meri, da ti dve agenciji ne moreta več zagotavljati osnovnih servisov pomoči. To pomeni, da ljudje v begunskih taboriščih stradajo. Zato se odločajo za premik proti Evropi. Ta celotna slika je bila jasno napovedana in države so bile opozorjene: tisoči so na tem, da si poiščejo boljše življenjske pogoje in predvsem razmere, v katerih bodo lahko preživeli sebe in svoje družine ter našli varnost. Številna poročila so govorila o tem. Ker pa države EU niso bile pripravljene načrtovati skupnih politik in odziva na ta razvoj dogodkov, trenutno nimamo pripravljenih rešitev in ni primernega odziva in ravnanj, vključno s pravnimi postopki.

Nujno je, da države EU sprejmejo načrte za naslednje, bolj dolgoročne korake, saj bodo ljudje, kot rečeno, neodvisno od tega, ali se bo primerno ukrepalo, še naprej prihajali in potovali po EU. Iz take situacije, če bo še naprej neurejena, pa lahko izraste nevarnost, da bodo članice hotele zapreti notranje meje in na tak način začele nadzorovati in preprečevati vstop beguncem. Še vedno smo na zelo kritični točki. Nujno je treba razbremeniti pritisk in težo bremena, ki ga prinašajo sedanja pravila državam, ki so na zunanjem robu EU. Brez tega se bodo azilni sistemi teh držav še naprej sesuvali drug za drugim, kot smo videli v Grčiji, na Madžarskem in Hrvaškem.

Potrebujemo operativne ukrepe s takojšnjimi učinki na terenu, tako na ravni sodelovanja med članicami EU kot v sodelovanju z državami zunaj EU, ki morajo biti enakopravne partnerice pri iskanju rešitev. Če voditelji EU ne bodo sprejeli potrebnih in primernih ukrepov, lahko postane zelo težko, če ne kar nemogoče še naprej živeti v skupnem prostoru brez notranjih meja.

To je izjemno občutljivo področje in vprašanje. Nedvomno moramo natančno načrtovati ukrepe, ki bodo morali slediti, ko bomo enkrat sprejeli begunce in se bodo morda želeli kot drugi državljani EU preseliti iz ene države v drugo. Obstajajo rešitve, ki lahko prispevajo k zmanjšanju verjetnosti, da bi se begunci in azilanti želeli premakniti iz države, kjer bodo dobili zaščito in azil. A nisem prepričan, da so te rešitve vključene v sedanji nabor ukrepov. Opozoril bi na tri stvari. Kot prvo imamo dublinski sistem, ki je očitno nevzdržen, saj vse breme preloži na države na zunanji meji EU. Kot drugo vemo, da bi preselitve ali premestitve lahko ublažile krivičnost dublinskega sistema, upoštevajoč objektivne kazalce, kot so BDP, število prebivalstva države, stopnja brezposelnosti in število beguncev, ki so že v državi. Vendar kot tretje, obstajajo tudi druga merila, ki bi jih lahko upoštevali pri teh preselitvah in ki bi zmanjšala verjetnost sekundarnih selitev beguncev. Ta merila upoštevajo znanje jezikov, obstoječe skupnosti beguncev v državah EU, priložnosti za delo, znanja in spretnosti beguncev, njihove družinske vezi. Če bi upoštevali vse to, bi se lahko tudi države bolje pripravile in bi se lahko beguncem takoj podelilo dovoljenje za bivanje in delo ter se jih polnopravno vključilo v družbo. Če želimo zagotoviti, da se bodo ti ljudje vključili v naše družbe, moramo razumeti, da nam je vsem človeškim bitjem najpomembnejše, da lahko živimo skupaj s svojo družino, z ljudmi, ki jih poznamo in so nam blizu. Begunci si želijo ponovno zgraditi in polno živeti svoje življenje, kar pomeni, da želijo delati in ustvarjati, kot so lahko počeli prej v svojih državah. Zato jim je treba zagotoviti enakopraven vstop in enake zaščite na trgu dela. Ti ljudje iščejo varnost, ne pomoči. Iščejo realnost, v kateri se bodo lahko vsak dan zbudili brez strahu, da jih bodo ubili ali da se bo kaj zgodilo njihovim družinam. Ne želijo pomoči v smislu čakanja na prejemanje socialnih podpor. Imel sem priložnost srečati nekaj beguncev in neverjetno ter izjemno je videti energijo, vztrajnost ter moč, ki jih imajo ti ljudje. Vidijo, da nimajo druge možnosti, kot da si na novo zgradijo življenje. Zato še enkrat, ne želijo in ne čakajo, da bi jim ljudje nekaj dali ali pomagali, jih podpirali. Želijo le priložnost, da na novo zaživijo svoje življenje nekje, kjer bodo varni skupaj s svojimi družinami. Državljani EU moramo razumeti, da je sprejem beguncev naša človeška dolžnost, a da imajo tudi naše države pravno obvezo, da te begunce sprejmejo in jim zagotovijo njihove pravice. Ti ljudje so bili pregnani iz vojn in konfliktov v neposredni bližini Evrope. Hkrati gre za izjemno izkušnjo, ob kateri lahko spoznaš izjemnost ljudi v izjemnih okoliščinah. Ker bodo ti ljudje zagotovo nekaj časa ostali v Evropi, pa je nujno, da se tudi integracijski programi primerno organizirajo in zagotovijo vsem. To bo preprečilo sekundarne migracije.

Odziv oblasti je nedvomno nezadosten. Če sem neposreden, lahko rečem, da če se želimo še naprej svobodno premikati znotraj schengenskega območja, bomo morali najti in sprejeti konkretne rešitve. Drugače bomo priča ponovnemu zapiranju in postavljanju meja ter vse bolj razdrobljeni evropski skupnosti. Pika. V resnici je vprašanje preprosto: ali želimo ohraniti največje dosežke EU? Kot prvo, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic, in kot drugo, svobodo gibanja. To je zdaj na tehtnici. Voditelji EU bodo morali odrasti in se s tem soočiti ter primerno ukrepati. Ali bomo ohranili te vrednote in dosežke in ali smo se zanje pripravljeni boriti ali pa jih bomo na temeljih nacionalizmov opustili in zavrgli, kar bo škodovalo in imelo negativne posledice za vse. Ne gre le za usodo in prihodnost azilantov, migrantov in beguncev, ampak nas kot evropskih državljanov. Če se bomo obrnili nazaj navznoter v lastne nacionalizme, bomo morda izgubili največje pridobitve našega časa.

Na kar opozarjam, je dolgoročen pogled in vizija razvoja. Moramo obdržati ta širši pogled in se zavedati, da lahko ali ostanemo še naprej v sedanji nevzdržni situaciji z vsemi nefunkcionalnostmi, ki smo jih zdaj prepoznali, ali pa smo končno pripravljeni razumeti, da soustvarjamo in gradimo območja ter projekte, ki so še nedokončani. V mislih imam predvsem skupni evropski trg dela. O tem se je v zadnjem času veliko govorilo, a nobena od teh debat ni vključevala delavcev iz tretjih držav, ki že živijo in delajo v EU. Glede na položaj, v katerem je Evropa, pa tudi svet, moramo razviti sisteme in možnosti, da bodo ljudje po legalnih poteh prišli v EU, tu začeli delati in živeti.

Sedanje okoliščine so jasno pokazale, da migracijske zadeve niso in ne morejo biti stvar posameznih držav. Do zdaj smo videli naslavljanje teh vprašanj le skozi vidike ministrstev za notranje zadeve in policije. Razširitev še na zunanja in obrambna ministrstva jih poveže le na konflikte in vojne. A skrajni čas je, da sprejmemo, da tudi vse druge politike EU in držav članic vplivajo na mobilnost ljudi po svetu – pa naj gre za ribolov, kmetijstvo, energijo, trgovino ali razvoj. Te politike na koncu soodločijo tudi o tem, ali se nekdo odloči za beg od doma in iskanje boljših možnosti preživetja drugod. Ta področja in razumevanja moramo povezati in jih nasloviti celostno. Drugače ne bomo mogli najti primernih odgovorov na migracije, kaj šele na integracijo. Migracije ne smejo ostati le tema notranjih ministrstev.

Migracije kot fenomen nedvomno vključujejo prestopanje mej, kar je področje policije. A večina migracij je vezanih na delo – ljudje so prišli v EU in tu bivajo, ker so tu našli delo. Potem so tu študentje – ljudje, ki pridejo v EU, ker želijo ali so dobili možnost študirati na eni od evropskih fakultet. Potem gre za združevanje družin. In šele zatem pridejo številni primeri beguncev in azilantov. To nam govori, da delo, študij in družinski odnosi poganjajo migracije. Da, najprej gre za to, ali ima nekdo dovoljenje za bivanje znotraj EU, a takoj zatem imajo migracije opraviti z dostopom na trg dela, z izobraževalnim sistemom, socialnimi službami. Migracije so tesno povezane z vsemi področji, ki omogočajo, da je posameznik vključen v družbo in da postane njen enakopravni član. In to niso področja ministrstva za notranje zadeve.

Zato migracij ne moremo zreducirati na vprašanje nadzora mej in ljudi ter preverjanja, ali imajo ljudje dovoljenje za vstop in bivanje ali ne. Gre za katastrofalno poenostavitev in tudi napačno razumevanje. Večina migrantov je prišla v Evropo po legalni poti. Morda so jim dovoljenja nato potekla, morda ne. A nujno je vključiti ministrstva za delo, izobraževanje, socialne zadeve, družino... Le tako bomo lahko oblikovali primerne in pravilne odgovore na to, kako vključiti v naše družbe ljudi, ki pridejo od drugod. Govoriti moramo o integraciji in polnopravni vključitvi ljudi v naše družbe, ne o nadzoru mej.

Odločitev je ob koncu dneva na državah članicah – ali želijo spremeniti svojo smer ali ne. Že leta pišemo o teh vprašanjih. Januarja lani smo bili eni prvih, osamljenih glasov, ki smo pozivali EU, naj se premakne in začne resneje razmišljati in naslavljati vprašanja migracij. Opozorili smo, da če ne bomo načrtovali in predvideli posledic mobilnosti in premikanja ljudi, potem ne bomo mogli oblikovati in pravočasno uveljaviti primernih politik. Na področju migracij strokovnjaki, akademiki in opazovalci na terenu že dolgo časa opozarjamo, da gre EU v napačno smer in da smo ukleščeni v napačnih politikah. Petindvajset let se zdi, kot da govorimo sebi sredi puščave. Zagotovo bomo opozarjali in predlagali rešitve, ki niso omejene le na varnostna in mejna vprašanja, še naprej. Tudi ko gre za sodelovanje EU s tretjimi državami, ki je bilo do zdaj omejeno na nadzor mej, varnostne operacije proti terorizmu in dogovore o vračanju. Zelo malo je sodelovanja, ki bi omogočilo legalno migracijo. Popolnoma na novo moramo zgraditi naš softver. Morda smo tik pred tem. A najprej bodo države članice morale odvreči nacionalistično govorico in razmislek. Dokler si ne bomo sposobni priznati, da migracijskih vprašanj znotraj skupnega prostora svobodnega gibanja ne bomo mogli reševati vsak zase, nacionalno in izolirano, bomo obrnjeni v napačno smer.

Upal bi, da je to priložnost, da se obrnemo v pravo smer. A trenutno sem zelo pesimističen. Vidim vse več strank skrajne desnice pa tudi čisto nacionalistično suverene provenience, ki pridobivajo glasove na krilih govorice, ki utrjuje nacionalistična občutja. To učinkuje paralizirajoče na ves politični prostor. A to je trend, ki ga v EU opazujemo že nekaj let in ni nov, niti ni povezan le s sedanjim prihodom beguncev. To vidimo v Franciji, po severni Evropi pa tudi drugod. Te stranke bodo migracijsko in begunsko vprašanje nedvomno poskušale izkoristiti in zlorabiti za svoje koristi, kar pomeni tudi spodkopati schengenski sistem in evropski projekt povezovanja.

EU je bila do zdaj vselej sposobna preseči in prebroditi krize. A danes je situacija zagotovo zapletena – če pogledamo realno, je nevarnost terorističnih napadov v Evropi večja kot prej. In ko družbe na tehtnico postavljajo varnost in svobodo, se zdi, da se vse več ljudi nagiba k varnosti. To, da politični voditelji in stranke mešajo v svojih govorih migrante, begunce, kriminalce, teroriste in tihotapce, je zelo narobe in nevarno. Pri ljudeh se s tem ustvarjajo negativna občutja in vzbujajo strahovi, ki so neosnovani. Zagotovo pa taka govorica ustvarja razmere in atmosfero, v katerih je politikom mnogo lažje uvesti ukrepe, ki bi bili še do pred kratkim nesprejemljivi.