V minulih dneh so se s pozivi k znižanju števila beguncev, ki prihajajo v Nemčijo, pospešitvi izgona tistih, ki jim ne odobrijo azila, in k iskanju skupne evropske rešitve oglasili praktično vsi pomembnejši nemški politiki. Vroče pa je tudi v taboru kanclerke Angele Merkel. Potem ko je iz lastnih vrst v minulih dneh morala poslušati vse več kritik, del poslancev pa naj bi ji celo poslal kritično pismo s pozivom k doslednemu varovanju nemških meja – nekateri naj bi celo razmišljali o glasovanju o zaupnici –, naj bi na včerajšnjem sestanku vodstva stranke CDU v parlamentu zavrelo. Njeni zagovorniki naj bi močno napadli kritike, sploh zaradi bližajočih se deželnih volitev v dveh deželah. Za zaprtimi vrati naj bi potekalo neke vrste sojenje, je atmosfero povzel Spiegel.
Merklova dobila ultimat
Kanclerka Merklova, ki pri zajezitvi krize vse bolj računa na sodelovanje Turčije in si še vedno prizadeva za vseevropsko rešitev, je tako pod vse večjimi pritiski. Edmund Stoiber, nekdanji šef bavarske CSU, je kanclerki postavil svojevrsten ultimat, češ da ima za spremembo kurza begunske politike časa le še do marca, potem pa konfliktov ne izključuje, je dejal v pogovoru za dnevnik Suddeutsche Zeitung. V mislih je seveda imel deželne parlamentarne volitve. Čeprav Merklovi še nihče ne šteje dni, je gotovo, da neuspeh na deželnih volitvah ne bi bil dobra popotnica. Stoiber, kot tudi aktualni šef CSU Horst Seehofer, od Merklove pričakujeta, da bo končno postavila zgornjo omejitev migrantov, ki jih Nemčija na leto še lahko sprejme. Seehofer je nazadnje govoril o največ 200.000 beguncih, kar je petkrat manj od števila migrantov in beguncev, ki so samo lani prispeli v Nemčijo.
Po Kölnu zažugal severni Afriki
Pozivom so se pridružili tudi v koalicijski SPD, ki je načeloma precej bolj naklonjena politiki odprtih rok do beguncev. Šef SPD podkancler Sigmar Gabriel je tako prepričan, da mora Nemčija migracijski val hitro zajeziti, sicer uspešne integracije ne bo mogoče zagotoviti, na drugi strani pa izboljšati življenjske razmere v državah, od koder begunci prihajajo. Zagotovo spodbujen s kölnskimi dogodki – izkazalo se je, da so bili v spolno in siceršnje nadlegovanje žensk vpleteni predvsem Alžirci in Maročani –, je severnoafriškim državam zažugal, da jim bo Nemčija odtegnila finančno razvojno pomoč, če migrantov, ki jim v Nemčiji ne odobrijo azila, ne bodo sprejemale nazaj. V vladnih vrstah so po kölnskih dogodkih begunsko retoriko spremenili do te mere, da ne poudarjajo več priložnosti za gospodarstvo, ampak vse bolj temne plati migracij.
V razpravo o reševanju begunske krize se je vključil še predsednik republike Joachim Gauck, ki pričakuje, da bo Evropa pokazala več solidarnosti, da bo našla skupno rešitev za begunsko krizo in da države problemov ne bodo prepuščale druga drugi, tudi ko gre za varovanje zunanjih meja Unije. A tega ni videti. V umanjkanju kakršne koli skupne evropske rešitve vse več evropskih držav ukinja schengenska pravila in znova vzpostavlja mejne nadzore.
