Ali človek kot posameznik v takšnih razmerah lahko vztraja v svoji, k etiki naravnani drži? Kako biti, in še bolj, kako obstati v takem svetu? Pri tem gre za zelo osebno držo in po Trstenjaku ni druge poti kot individualne – kam in kako je v življenju vsakega človeka enkratna, in tu je vsak od nas na preizkušnji, ali in koliko mu uspe reči sebi in življenju da, kljub prenasičenosti stvarnosti s politiko. Vse to ne pomeni biti povsem zunaj politike ali jo celo povsem ignorirati. Gre predvsem za to, da se ne pustim z njene strani zasvojiti. Ena Trstenjakovih najbolj zgovornih misli iz dela Slovenska poštenost pove: »Pošten človek je svoboden človek, prost vsake zasvojenosti.« Nobena misel ne sme učinkovati v smislu zasvojenosti, ki se lahko spravi celo nad življenje in proti njemu, in nobena ideja naj ne opravlja nam vsem znanega političnega nadomestništva. Tak pristop je pri Trstenjaku še posebej viden, ko se loteva sodobnih idejnih tokov. Nikakršnega politikantstva, prevarantstva ali celo teoretskega likvidatorstva ni v njegovih razmišljanjih. To njegovo držo smo mnogi iskreno občudovali. Svet misli, idej je kot tempelj miru, ne stanje zasvojenosti, zato naj ne bo nikdar sredstvo za politično manipulacijo, še manj sredstvo za to, da nekoga uničiš ali mu celo kratiš pravico do življenja. Imeti idejo pomeni biti human, ne z njo opran!
Bitje z upanjem
Trstenjak je že videl posledice pojava nevrotičnosti kulture, kajti industrija kulture podlega vplivu niča in ostaja »na menljivi površini kvantitete, ki je kakor vsa gmota otrpla in nema, brez življenja«. S svojimi antropološkimi nazori se Trstenjak usmeri v človeka kot »bitje prihodnosti« in poudarja, da je »ta obrazec v moji antropologiji našel svojo ključno besedo v upanju kot specifično človeškem doživljanju, po katerem se razločuje in ločuje od vseh živalskih vrst«. Za Trstenjaka hoja za človekom pomeni hojo za spoznanjem človeka. Pri tem ne gre samo za vprašanji, od kod in kam najprej. Zato v nadaljevanju okrca psihoanalizo in njen poudarek samo na tem od kod, saj s tem vztraja pri človekovem slabšem jazu, kajti v prihodnost je obrnjen njegov boljši jaz. Verjetno je ena najbolj trajno aktualnih Trstenjakovih misli tale: »Če psihoanaliza v človeku iz preteklosti dviga vso nevšečno umazanijo že 'pozabljenih' ali potlačenih želja, kakor se v preoblečeni (simbolični) podobi javljajo kot različne nervoznosti in nerodnosti, a tudi kot 'grešne' sanje, dovtipi itd., potem bi se ne smela ustaviti pri tem razčlenjevanju, marveč bi morala nadaljevati sproščevalno in terapevtsko (ozdravljajoče) delo tudi v smeri prihodnosti. Šele prihodnost more človeka usmerjati in dajati smisel njegovemu življenju, to tem bolj, ker je človek v svojih željah, sanjah in načrtih pretežno v prihodnosti, ne morda v sedanjosti, še manj v preteklosti.« Kar človeka dela človeškega in zares počlovečenega, je zmožnost preseganja danega, toda tudi preteklega.
S svojo izrazito humanistično naravnanostjo Trstenjak ni mogel sprejemati nobenega koncepta resnice, ki korenini samo v preteklosti, bilosti nečesa, ker to pomeni determinizem preteklosti, ki z ničimer ne osvobaja. »Človeka lahko čisto zmeljemo in stremo, če ga tako rekoč zapremo v otrplo, okamenelo preteklost in ga hočemo razumeti zgolj iz nje same. Narava je človeka obdarila s kar čudodelnim 'zdravilnim zelcem' proti vsaki otrplosti, zagrenjenosti in živčni krčevitosti, ko ga stalno napaja s sanjami o prihodnosti in z upanjem vanjo.« Skratka, človek je bitje, v čigar določbi – in to bistveni – je zmožnost za neskončno preseganje samega sebe. Človek je bitje, ki premore upanje, in tu Trstenjak precizira, da je upanje sicer »čustveni vzgib, a na razumski podlagi«.
Nihilizem, nevarni gost
V sodobnem času človečnost postaja zelo ambivalentna. Kar je človeškost utemeljevalo v prejšnjih obdobjih, postaja zelo nejasno, kajti temelji, na katerih so nekoč utemeljevali vrednote, so se sesuli. Kriza, s katero smo soočeni, nas spravlja v bližino zelo nevarnega gosta. Ta gost je nihilizem. Kakor opozarja Trstenjak, »smo se znašli v sodobnosti, ki jo označuje kriza vrednot; navadno to olepšujemo in pravimo pluralizem vrednot«. »Če nočemo zabresti v nihilizem, moramo kljub pluralizmu in 'razdogmatičenju' vrednot vendarle najti nekaj skupnega in globljega, kar vrednote utemeljuje in omogoča.«
Ko govorimo o vrednostno naravnem bivanju, smo na etičnem področju in Trstenjak poudarja, da je »človek tudi vrednostno bitje«. Soočen s pluralizmom vrednot sodobnega časa se loti obravnave pojma tolerance, tega ta trenutek tako zelo čaščenega izraza, ki je še posebej po simbolnem letu 1989, tj. sesutju socializma boljševiškega izvora, nadomestil nekdanji pojem solidarnosti. Že leta 1985 toleranci Trstenjak ne da kaj prida priznanja, ugotavlja celo, da je »vedno manj prepričevalna«, še posebej na političnem področju. Kljub temu, da je moderna doba v toleranci našla skupni temelj za izpovedovanje vrednot – tako naj bi toleranca »veljala za korektiv med razhajajočimi se mnenji«, pomenila naj bi strpnost, potrpljenje, celo zmožnost prenašanja drugih nazorov – je v tem priznavanju drugačnosti in drugih »danes toleranca zelo šibka«.
Človek je odprto bitje, nas opozarja Trstenjak, in kot tak dojema bit oziroma bivajoče tudi v dimenziji prihodnosti. Človek nikakor ni popolno bitje, je »pomanjkljivo bitje«, vedno »je v hoji za seboj. Sebe doživlja kot bitje, ki še ni, kar je.« S tem je človek hkrati še presežno, tj. transcendentno bitje, in Trstenjak nam človekovo hrepenenje po ta-drugem od tega, kar samo je, pojasnjuje: »Človekovo hrepenenje po popolni svobodi, nravni (etični) dobroti ali popolnosti in končni sreči življenja zadeva prav srčiko njegovega osebnega čustvovanja, v plemenito prizadevanje usmerjenega vrednotenja, ki sproti dopolnjuje in popravlja zgolj razumsko prizadevanje za napredek. Tako gre napredek spoznanja predvsem v dvig materialne človekove blaginje, rast osebnosti pa gre v dvig duhovnega standarda človeškega življenja. Materialna civilizacija napreduje, duhovna kultura raste; prva je suhoparno razumska, zato trda in brezobzirna, druga pa je čustveno blagodejna; prva človeka krepi, druga ga žlahtni; prva je usmerjena v kolikost (kvantiteto), druga v kakovost (kvaliteto) življenja.«
S temi mislimi o svobodi, dobroti in sreči nam je Trstenjak razkril, v čem naj bi bil po njegovem dejanski napredek človeštva, kajti, opozarja, zadnja tri stoletja so bila obrnjena bolj v kvantitativni napredek materialne blaginje, in ne v hkrati še v kvalitativni razvoj. In Trstenjak je nas, svoje učence prepričal, da gre tu za izrazito eshatološki humanizem.
Dr. Cvetka Hedžet Tóth je filozofinja in redna profesorica Filozofske fakultete v Ljubljani.
