Mestna središča so praviloma prenapolnjena tako z ljudmi kot z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi. Ozke ulice starih mest dodatno otežijo javni prevoz, zato so od najzgodnejših začetkov avtobusnega prevoza izdelovalci teh vozil silili v – višino. Ker so jih v to prisilile razmere, s časom pa so ravno ta dvonadstropna vozila ponekod postala zaščitni znak določenih mest. Londona, na primer, čeprav ta še zdaleč ni edini primer.
Ni edini, je pa najbolj znan in dejansko danes pogled na London ni pravi, če v tej sliki ni rdečega dvonadstropnega avtobusa. Če verjamete ali ne, zgodba o takem prevoznem sredstvu se začenja že veliko prej. Še preden je na ceste zapeljal prvi avto s klasičnim motorjem z notranjim izgorevanjem. William Ewart Gladstone, ministrski predsednik Združenega kraljestva med letoma 1892 in 1894, je že takrat poznal vse prednosti takšnega načina prevoza: »Si želite ogledati London? Potem ni boljšega načina kot z zgornje platforme dvonadstropnega prevoznega sredstva. Od tam vidite vse, tudi tisto, kar vam politiki velikokrat želimo skriti.« Takrat so dvonadstropne kočije seveda vlekli še konji, a s prihodom motorjev z notranjim izgorevanjem se je marsikaj spremenilo.
Danes lahko po vsem svetu vidimo različne zasnove dvonadstropnih avtobusov za običajen javni prevoz, brez strehe za prevoz turistov po mestih, a edini pravi je tisti, ki ima voznikovo kabino ločeno od potniškega prostora in je zastekljena le na enem delu. Z druge strani morajo tudi vzdrževalci nekako priti do motorja, mar ne? Večina današnjih avtobusov v Londonu je dolgih od 9,5 do 11 metrov, daljši so se v ospredje prebili šele sredi zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, zakonsko pa pri njih predpisujejo, da so dvonadstropni avtobusi lahko dolgi največ 15 metrov. In zanimivo, višina teoretično ni omejena, a običajno niso višji kot 4,4 metra. Prva voznica, ki je opravila vozniški izpit in s tem prejela licenco za vožnjo mestnega dvonadstropnega avtobusa v Angliji, je bila Phyllis Thompson, ki je to tradicionalno moško službo dobila leta 1941, ko je bila večina mož že v drugi svetovni vojni.
A zares so v svet ti avtobusi prišli, ko je ikono na kolesa postavilo podjetje Routemaster. Njihovi avtobusi so predstavljali hrbtenico javnega prevoza v Londonu več kot polovico stoletja, saj so prvega na cesto poslali leta 1956. Zaradi tehničnih zahtev so zadnjega z londonskih ulic umaknili šele leta 2005, danes pa vozijo nekateri primerki le še po »poti starodobnikov«, kot imenujejo progo 15H. Dolgo so vzdrževali še eno podobno progo 9H, a so jo pred dvema letoma zaradi nerentabilnosti in prevelikih stroškov ukinili.
»Turisti radi rečejo, da če se ne peljejo s tem avtobusom, je tako, kot da niso bili v Londonu. Domačini na to seveda gledajo z nostalgijo, a ne glede na to, kdo sede na te avtobuse, so vsi dobrodošli,« je povedal eden od voznikov dvonadstropne ikone. Spominja se, da je imel v službi opraviti z nešteto potniki in dogodivščinami, tudi takimi ljudmi, ki so se na avtobusu vozili ves dan in uživali. V prvem nadstropju in na sprednjem sedežu, seveda. »Dogajalo se je tudi, da so turisti namenoma čakali, da bom speljal, da bodo lahko skočili na vstopno ploščad. Še večje veselje je bilo, da so preskakovali stopnice, če so recimo zamudili izstopno postajo. Danes se ob tem smejim, takrat pa je bilo to zelo nevarno,« še dodaja. V povprečju je namreč v času uporabe routemastra življenje izgubilo okoli 12 potnikov na leto, ki so padli z avtobusa med vožnjo.
Prvi routmastri so imeli prostor za 64 potnikov, kasneje so se bolj uveljavili tisti za 56 potnikov, v času nastanka pa so bili revolucionarni tako zaradi oblike kot dejstva, da so jih v veliki meri izdelali iz aluminija, tehnologijo pa so si izposodili kar iz letalske industrije po drugi svetovni vojni. »Naši kolegi so bili najbolj presenečeni, da so imeli na avtobusu servovolanski sistem, samodejni menjalnik in hidravlične zavore. Zaradi lahke zasnove so bili enostavni za upravljanje, čeprav bi marsikdo na prvi pogled dejal, da so okorna stvaritev na kolesih,« se še spominja eden od nekdanjih voznikov. Routemastri so seveda zašli tudi v pop kulturo. Od filma o Harryju Potterju do angleške humoristične nanizanke V avtobusu, ki so jo posneli v začetku 70. let prejšnjega stoletja.
