Reynova je izpilila tehniko obdelave vokala, ki ga v živo zanka in plasti, s čimer sproti ustvarja večglasje, pričara iluzijo zbora na odru in učinkovito zapolni prostor. Presunljivi pevski glas, ki črpa iz tradicije keltske folklore, pogosto podkrepi z industrijskimi zvoki in elektroakustično kitaro. Lahko pritrdimo oznaki, ki jo umešča v rubriko »folk industrial«, paradoksno žanrsko skovanko, ki spaja dva na prvi pogled nezdružljiva sentimenta; a pravzaprav je industrija že dolgo del ljudskega vsakdana. Poslužuje se tovarniških zvokov, tistih, ki jih proizvaja kmetijska mehanizacija, kakor tudi posnetkov pokvarjenega pralnega stroja, ki dobi priložnost v skladbi The Washing Machine Song. »Folk industrial« komentira zvočni vsakdan gospodinje, kmeta in tovarniškega delavca. Zgodbe slednjih je Reynova ozvočila na albumu Children of a Factory Nation (2011), posvečenem družini iz 19. stoletja, ki je pred epidemijo kolere v rodnem Cardiffu pobegnila v londonske delavske ubožnice. Pri skladbah s tega albuma je glasbenica postregla s klenimi industrijskimi sekvencami, ki v kontrastu z njenim organskim vokalom zazvenijo še toliko bolj razčlovečeno. V uvodnih dveh komadih s koncerta, ki prihajata z nove trilogije, The Shadow Line in Servitude, pa je pokazala, da lahko temačni industrijski basi pridobijo tudi drugačno preobleko, spominjajo lahko na bitje srca.
Pravijo, da Reynova zaradi nevzdržnih pogojev dela končuje glasbeno kariero. Mlada avtorica, ki je nastopala z velikani alternativne glasbe Laibach in The Damned, se morda umika na glasbeno obrobje, kjer, kot je mogoče sklepati iz zagovora marginalnega, ustvarjalec šele zares zaživi. Bili smo priča nastopu dekleta, ki je našlo svoj prostor, a potrebuje še nekaj časa, da odraste v zrelo babo. Zrelost je morda tudi v tem, da izklešemo svoj prostor znotraj prilaščanja naše osebne izkušnje, ki jo vršijo utesnjujoči družbeni pritiski.
