Centri za socialno delo: Z reorganizacijo v še večjo stisko?

Vse več z vse manj

»Pogoji dela se konstantno slabšajo,« opozarja Perica Radonjić s Sindikata centrov za socialno delo. Socialni delavec na kriznem centru za mlade opisuje procese, ki se odvijajo že vsaj petnajst let: nove in nove zakonske naloge se naprtijo centrom za socialno delo, medtem pa število zaposlenih ostaja bolj ali manj enako. »Največji udarec je prišel leta 2012,« opisuje poznane posledice nove socialne zakonodaje, ki se ji je skupaj z zloglasnim Zujfom (zakonom za uravnoteženje javnih financ) priključila še zahteva po letnem enoodstotnem znižanju števila zaposlenih v že tako podhranjenem sektorju. »Seveda se to pozna tudi na vsebini, obsegu in kakovosti storitev. Z zbirokratiziranjem dela centrov ostane vse manj časa za primarno delo socialnih delavcev, za katero smo tudi strokovno usposobljeni – pomoč ljudem v stiski, svetovanje... Preobremenjenost socialnih delavcev, naših članov, prepoznavamo v porastu obolevnosti, resnih boleznih in, nenazadnje, v nezadovoljstvu. Delavci čutijo, da ni razumevanja na strani delodajalca, države, za reševanje problemov, s katerimi se soočajo vsak dan. Čutijo, da to ni delo, ki so si ga izbrali in za katerega so se odločili. Spremenilo se jih je v birokrate.«

Tudi Dubravka Hrovatič opozori na velika delovna bremena, ob tem ko se spomni nedavnega pogovora s kolegico iz Irske. Ta ji je razložila, da ima na Irskem vsak socialni delavec praviloma po petnajst aktivnih primerov. »Za nas so to sanje. Mi se o številu primerov sploh ne sprašujemo več,« opisuje slovensko realnost. »Kolikor in kar imaš, moraš narediti, zdržati. Edino, kar ostane, je, da si pomagamo med seboj.«

Povečanje obolevnosti med socialnimi delavci zaradi preobremenjenosti in izgorelosti zadnji dve, tri leta opažajo tudi na Skupnosti centrov za socialno delo. Darja Kuzmanič Korva pravi, da so začeli opažati, da se nekateri socialni delavci odločijo podati odpoved, čeprav zaradi tega ostanejo brez zaposlitve. »Tega doslej nismo poznali. Za nas je to še zadnji indic, kako velika je stiska in da delavci preprosto ne zmorejo več.« Opisuje neobvladljivo količino dela, s katero se centri soočajo, saj od julija nimajo več niti informatorjev. Ti so bili zaposleni prek evropskega projektnega denarja in so pomagali pri izpolnjevanju, oddajanju ter preverjanju poenotenih obrazcev, ki so bili vpeljani z letom 2012, ko so centri postali »enotna točka vstopa« do socialnih pravic. »Od nekaterih centrov dobivamo resna opozorila, da utegne priti tudi do nekajmesečnih zamud pri izdaji odločb za uveljavljanje pravic. Te dni sem dobila sporočilo iz manjšega centra za socialno delo, da so v enem mesecu prejeli skoraj 1500 vlog. Direktorji nekaterih centrov poročajo, da imajo strokovni delavci pri njih tudi po 400 vlog, kar pomeni, da četudi bi zaposleni le vnašali podatke v sistem in ne bi opravili nobenega strokovnega pogovora, kar je smisel socialnega dela, v rokih ne bi zmogli opraviti vsega dela,« opisuje Darja Kuzmanič Korva preobremenjenost socialnih delavcev na centrih.

Redefinicija socialnega dela

Četudi se družbena situacija slabša in je potreb po znanjih socialnih delavcev vse več, so njihove možnosti opravljanja svojega poslanstva znotraj državnega sistema vse ožje. Gre za posledice procesov, za katere dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo opozarja, da trajajo že več kot desetletje. Govori o načrtni deprofesionalizaciji socialnega dela. »Od osamosvojitve naprej ni bil nikoli cilj zmanjšati pisarniško-uradniška opravila le na tista nujna, ki so del socialnega dela. Vseskozi se je dogajalo ravno obratno – socialnim delavcem se je vrivalo vse več birokratskih, popisovalnih opravil, ki niso niti nujna niti neposredno povezana z njihovim delom socialnega varstva. Socialno delo je tako danes zreducirano na kontrolno, restriktivno in administrativno vlogo. Vsi projekti, ki so bili v srcu socialnega dela v devetdesetih letih, skupnostno socialno delo in delo na terenu, vse bolj odmirajo in se umikajo. Glavni razlog za to je birokratizacija.« Zakaj se je vse več birokratskih opravil naprtilo socialnim delavcem, ima žalostno žaljiv odgovor: ker je bilo to najlažje. Posledica pa je bila jeza med ljudmi, uperjena na zaposlene na centrih, ki so postali nadzorniki in tisti, ki ljudem ukinjajo upravičenost do socialnih pomoči.

»Vemo, da se centre vse bolj instrumentalizira in potiska v položaj, da bomo le še en del javne uprave,« na podoben način opisuje spreminjajočo vlogo socialnih delavcev tudi Dubravka Hrovatič. »Smo tisti, od katerih se pričakuje, da brez predhodnega ali naknadnega postopka le odrežemo – tam, kjer je za družbo najbolj boleče. To ni socialno delo, a žal nam doslej ni uspelo ubraniti tega, kar naj bi naša stroka bila.«

»Centri so nekoč delovali kot središča socialnega dela v skupnosti,« spomni dr. Srečo Dragoš na situacijo, ki je danes vse bolj le še izjema. »Centri so temeljne institucije v sektorju socialnega varstva in predpogoj za delovanje socialne države.« Vendar se socialna država neizogibno spreminja. Pridobiva novo naravo in smoter obstoja. Medtem ko se je lokalna samouprava spreminjala, je sistem centrov ostal enak. Četudi so socialni delavci oblikovali rešitve in sodelovanja med centri in različnimi profili socialnih delavcev, ko v katerem od manjših centrov niso imeli vseh strokovnjakov, ki so jih lahko zaposlovali večji centri, so širši evropski procesi tisti, ki na koncu prevladajo, opozarja dr. Srečo Dragoš. Ti pa gredo že nekaj desetletij v smer zmanjševanja sredstev in kadrov na področju socialnega varstva. »Glavni problem je, da v takih okoliščinah tudi socialna politika ponotranji neoliberalni žargon. Zahteva se ne le, da so delavci bolj fleksibilni, ampak da smo vsi aktivni. Obvelja utvara, da je število delovnih mest neomejeno, in nato prevlada še prepričanje, da je tisti, ki je ostal brez zaposlitve, tisti, ki ga je treba spremeniti, aktivirati ali fleksibilizirati, in potem bo dobil službo.« Govori o neosocialni državi, koncept katere razvija tudi nemški sociolog Stephan Lessenich v knjigi Ponovno izumljanje socialnega, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu. »Neosocialna država pomeni, da gre za novo osmišljanje socialne države – na novo se definirajo cilji in sredstva, kako te nove cilje nove socialne države doseči: kako lahko socialna država v neoliberalnem okolju pomaga gospodarstvu, da bo trg bolje in lažje cvetel. In kdo lahko to neosocialno politiko najbolje zagovarja in jo vpeljuje? Nosilci klasične socialne politike. V tem je tragedija,« opisuje slovenski sociolog ugrabitev socialnega dela preko na novo definirane socialne politike.

Dvainšestdeset centrov za socialno delo v Sloveniji še vedno odraža nekdanjo ureditev lokalne samouprave z dvainšestdesetimi občinami. A zaradi kadrovske in finančne podhranjenosti je proaktivna vloga centrov v oblikovanju programov, ki jih okolje, v katerem delujejo, potrebuje, vse bolj medla. »Inovacij, ki bi prihajale od centrov v smislu programov, je vse manj,« priznava Polona Dremelj, strokovna raziskovalna sodelavka na Inštitutu za socialno varstvo. Glede na preobremenjenost zaposlenih je težko pričakovati kaj drugega. Sogovorniki opisujejo tudi, kako vse več nalog, ki so bile nekoč po svojem bistvu delo centrov, v zadnjem obdobju prehaja na nevladne organizacije, kar s svojimi politikami in financiranjem podpira tudi država.

»Vendar so centri bili od nekdaj valilnica programov,« vztraja Darja Kuzmanič Korva pri ohranjanju zavedanja o naravnem stanju centrov za socialno delo. »Socialni delavci so razvijali programe, za katere se je pokazalo, da so potrebni v njihovem okolju. Primer izjemno dobre prakse so bili programi pomoči zaradi alkoholizma, pri čemer gre za socialno delo v vseh pogledih: za delo na odnosih, z družino, hkrati je to razširjen problem naše družbe. Družine se je celostno obravnavalo, razvili pa so se še drugi spremljajoči programi. To je strokovno delo, za katerega smo se šolali in za katerega smo usposobljeni. Zagotavljanje materialne stabilnosti je lahko le predpogoj in nekaj, za kar se poskrbi zraven, ob vsem ostalem. To je lahko del našega dela, ne pa primarna naloga socialnega dela. Kajti tudi v primerih materialne ogroženosti gre vselej še za nekaj drugega – morda so prisotne zdravstvene težave, odvisnosti, težave v duševnem zdravju, vzgojna nemoč, stiska,« opisuje kompleksnost življenjskih situacij socialna delavka.

Podobno opozarja dr. Srečo Dragoš, ki te procese opisuje kot deprofesionalizacijo socialnega dela. Za primero da zdravnike, ki bi imeli čas in sredstva le še za zdravljenje urgentnih primerov. »Socialno delo ni namenjeno le revnim, niti se socialni delavci ne ukvarjajo le z margino. Sedaj pa se nam dogaja ravno to. Trend marginalizacije in stigmatizacije poteka prek pojma 'sociala' – nekaj, kar je marginalno, na robu. In to naj bi bil tudi sistem centrov za socialno delo. Ker se revščina povečuje in je to akutni problem, hkrati pa primanjkuje tako sredstev kot kadra, se boj proti revščini vzpostavlja kot središče vsega dela. Gre za nujno gašenje družbenega požara, a tudi tu je delo socialnih delavcev prisilno ujeto v državno določeno kontrolno-nadzorno vlogo. Deprofesionalizacija socialnega dela in celotnega sektorja poteka prek vsiljevanja skrbi le za margino, ostalo se redefinira kot luksuz in državni strošek. Politika si je podredila socialno delo in ga uporablja kot orodje za dosego drugih ciljev,« opisuje dr. Srečo Dragoš neenakovredni položaj socialne politike, ki je skupaj z vsemi ostalimi, od kulturne do izobraževalne, podrejena in le orodje za izvajanje finančne in gospodarske agende. Svari tudi pred namero države, da bo, potem ko naj bi zagotovila financiranje za sto pripravnikov v letu 2016, pripravništvo na področju socialnega varstva kar ukinila.

Projekt na projekt, razpad

V naslednji evropski šestletki (do 2020) bo Slovenija lahko črpala evropska sredstva na področju socialnega varstva za boj proti revščini in socialni izključenosti. Na Inštitutu za socialno varstvo so po naročilu ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti v treh mesecih pripravili študijo o tako imenovani socialni aktivaciji. Gre za programe, podobne tistim, ki so že obstajali v okviru aktivnih politik zaposlovanja na zavodu za zaposlovanje, le da bi jih tokrat namenili »aktivaciji« dolgotrajno brezposelnih in tistih, ki ne iščejo zaposlitve. Martina Trbanc, strokovna raziskovalna sodelavka Inštituta, pravi, da nedvomno obstajajo želje vlade po prepletu črpanja novih evropskih sredstev in reorganizacije sistema centrov za socialno delo. A opozori, da evropski projekti niso namenjeni financiranju novih delovnih mest, vsaj ne trajnih. Hkrati poudari, da gre za projekte, ki ciljajo na ponovno vključitev ljudi na trg dela, ki pa ne bodo z ničimer zagotavljali, da bodo delovna mesta, sploh če gre za osebe, ki klasične zaposlitve ne zmorejo, tem ljudem ob koncu programa zares na voljo. »Problem je, da se je z varčevalnimi ukrepi vse podredilo finančnim politikam in proračunu. Tako možnosti za načrtovanje dolgoročnega reševanja družbenih problemov ali sistemskih pomanjkljivosti dejansko ni,« razlaga Martina Trbanc.

Prejšnji teden so na mednarodnem posvetu »Prekarnost in krčenje socialne države« strokovnjaki iz Slovenije in dr. Ian Greer predstavili številne pomisleke glede uspešnosti programov »aktivacije«, ki so vselej podrejeni potrebam in zahtevam trga dela in vsiljujejo podrejanje ljudi tržnim zahtevam. Slovenska raziskovalka z univerze Greenwich dr. Barbara Samaluk v ekipi dr. Greera proučuje družbene učinke marketizacije, to je vpeljave tržnih zakonitostih v različne sektorje, med drugim tudi na področje socialnega varstva. Opozarja, da politike EU, ki so del novih struktur »metavladanja«, majejo nekoč stabilno področje socialnega varstva. Ker je dodelitev sredstev vselej jasno pogojena, se lahko s temi pogoji doseže tiho (de)konstrukcijo celotnega sistema. Hkrati začasnost financiranja in programov v delo socialnih delavcev vnaša prekarnost in negotovost. Za zaposlene, ki so odvisni od projektov, raziskovalka uporabi izraz projektorat. »Prihaja do uničevanja obstoječih kapacitet. Tisti, ki naj bi pomagali opolnomočiti ranljive skupine, sami postajajo vse bolj ranljivi in prekarni.« Ker manjka razmislek, kakšen sistem želimo in kaj so dobri temelji, na katerih lahko gradimo, prihaja do razgradnje sistema z vpeljevanjem tržnih zakonitosti, ko se ponujajo sredstva za izvedbo programov, za katera tekmujejo različni ponudniki, a ne na temelju kvalitete, ampak cene, opozarja Barbara Samaluk. »Krčenje javnih sposobnosti pa širi prostor za zasebnike.«

Tudi na Sindikatu centrov za socialno delo opozarjajo na vse večji del nalog, ki prehajajo iz državnega okvira socialnega varstva in centrov za socialno delo. »Ko smo se srečali s kolegi iz Norveške, so bili presenečeni, kolikšen del nalog socialnega varstva v Sloveniji že pokrijejo nevladne organizacije. Pri njih so naloge in odgovornost države na tem področju jasne. Vsi vemo, da je drugače, če so programi in aktivnosti financirani iz proračuna ali pa le projektno. Projekti so bolj tvegani, že po naravi začasni in zato nevarni, saj je negotovost velika in v celoti odvisna od vsakokratnega razpisa. Hkrati ti razpisi uvajajo v prostor socialnega dela trg in tekmovalnost. Tako se nam dogaja rekonstitucija, redukcija in degradacija socialne države, ki je je vse manj. To ni dopustno: država mora zagotavljati določeno raven socialnega varstva vsem prebivalcem, in od teh zahtev ne smemo odstopati.«

Tudi dr. Ian Greer je jasen, da so njihove raziskave pokazale, da na področju socialnega varstva trg, ki se ga po navadi uvaja s projektnimi financiranji ali koncesijami, ne deluje. »Marketizacija socialnega dela je lep primer, kako ti procesi vodijo v prekarizacijo, saj so aktivnosti financirane le za leto ali manj. Načrtovanja za prihodnost ni. Ali boš projekt naslednjič spet dobil, je odvisno od ostalih ponudnikov in 'tržnega' izbora, ki ga bo opravila država. Tekmovalnost pa pomeni tudi nizke plače ljudi, ki pri teh projektih delajo, saj morajo biti konkurenčni drugim ponudnikom. Gre za jasne mehanizme, ki spremljajo marketizacijo in povzročajo prekarnost. A komisija EU vidi trg in marketizacijo zelo ozko in izključno pozitivno. Če bodo dosegli, kar želijo, bo prekarnosti v Evropi še veliko več. Zato se je treba boriti proti tej govorici, češ da so trgi in zakoni konkurenčnosti nekaj dobrega. Trgi povzročajo vrsto problemov, ki ostajajo v veliki meri skriti in se jih ne povezuje s trgom, čeprav jih ta povzroča,« opozarja ameriški profesor.

Reorganizacija, ki je (ni)

Vsi sogovorniki ob govoru o reorganizaciji bolj ali manj skomignejo z rameni. O njej se govori že dobro desetletje, obstajajo ideje oblikovanja desetih do 16 večjih regijskih centrov, a z ohranjenim dostopom ljudi do centrov tudi na lokalni ravni. Načrti o pilotnih projektih, ki so bili, so vmes tudi že zamrli.

»Škodljivo v sedanji situaciji je morda to, da se z govorom o reorganizaciji centrov za socialno delo ustvarja vtis, da centri takšni, kot so, ne delujejo dobro in zato potrebujejo reorganizacijo,« opozori Polona Dremelj z Inštituta za socialno varstvo, kjer so leta 2013 pripravili tudi že modele metodologije ocenjevanja pilotnih reorganizacij na regijski ravni. »Negotovost glede reorganizacije pa med zaposlene na centrih vnaša tudi strah, saj se bojijo najhujšega scenarija, še dodatnih racionalizacij in odpuščanj.«

Na Centru za socialno delo Ravne na Koroškem poudarjajo, da si želijo predvsem dobro premišljenih in načrtovanih ter postopnih ukrepov in rešitev s trajnimi dobrimi spremembami in pozitivnimi učinki za vse vključene. Direktorica Sonja Tiršek vidi glavni razlog za reorganizacijo v zagotavljanju enakih standardov in kakovosti uporabnikom, ki je sedaj zaradi različnih velikosti centrov lahko različna. Pravi, da se ji zdi možnost soobstoja regijskih in lokalnih centrov smiselna, pri čemer bi na lokalni ravni morale ostati vse naloge, ki so množične in jih uporabniki potrebujejo v kraju bivanja. Med težavami, s katerimi se sami soočajo, našteva premalo kadrov, finančne omejitve, začasnost financiranja posameznih projektov, ki ne prinašajo trajnih rešitev, in preveč nepotrebnega pisarniškega dela.

Sindikalist Perica Radonjić je glede reorganizacije previden. Boji se, da so končni cilji teh sprememb za različne akterje zelo različni. »Že zelo dolgo smo v obdobju strokovnega nerazvoja. Ne gre za to, da ne bi bilo idej in pobud, ampak se vse onemogoča z argumentom, da ni sredstev. Od tod tudi strinjanje, da je nekaj treba spremeniti. A sam bi si želel normalno evolucijo sistema, ne pa nekakšne, četudi postopne, revolucije. Socialno delo potrebuje predvsem dovolj avtonomnosti in možnosti za naravno reorganizacijo in razvoj sprememb od spodaj navzgor, za postavljanje novih programov in sodelovanj, ki jih socialni delavci prepoznajo kot potrebne.«

Previdnost do reorganizacije, predvsem z vidika strokovnosti in delavskih pravic, se zdi upravičena. Z ministrstva so nam namreč odgovorili, da je »cilj reorganizacije racionalnejša raba vseh virov – tudi kadrovskih, v smislu krepitve socialnega dela z uporabniki in razbremenitve centrov nekaterih splošnih nalog, ki jih v trenutni organizaciji morajo izvajati vsi.« Sporočili so nam, da bosta prvi fazi enotnega informativnega izračuna, ki je predviden za september naslednje leto, sledila ustanovitev »centralne enote« in združevanje centrov za socialno delo. Dokument s časovnimi okviri reorganizacije, pravijo, je v pripravi, njegova potrditev pa je predvidena za konec oktobra. Odločitve, ali se bo naloge ugotavljanja premoženjskega stanja vendarle preneslo na FURS in tako centre razbremenilo, pravijo, da še ni. Opis ministrstva, kako se bo krepilo kakovost socialnega dela, pa potrjuje tako nagnjenost k temu, da se bo ponujalo čim bolj pester nabor uslug, kakor tudi težnje po aktivaciji prejemnikov denarne socialne pomoči, kar v resnici pomeni še dodatno pogojevanje upravičenosti.

Ko Dubravka Hrovatič opisuje na eni strani obstoječi sistem in na drugi vsakdanje delo socialnih delavcev, prizna, da med tema obstaja kontradikcija. »Sistem je narejen tako, da pokrije večino. Vendar pa k nam pridejo praviloma tisti, ki niso večina. Velja, da ne moremo popravljati in prilagajati sistema zaradi posameznikov, vendar imamo pri našem delu opravka prav s posameznimi ljudmi. In dokler se nekdo ne postavi za tistega, ki ga sistem izloča, bo ta ostal zunaj.« Opisuje individualne zgodbe, ki so pred socialnimi delavci in nikoli enake druga drugi. »Naša naloga je prav v tem, da zaznamo potrebe, ki so izjema, ki so individualno morda specifične za neko okolje, ter nato razviti programe, ki lahko v teh specifičnih situacijah pomagajo.«

Danes ob visoki tehnološki razvitosti in večanju skupnega družbenega bogastva ter znanja ne bi smelo biti pretežko poskrbeti za potrebe vsakega in vseh. Darja Kuzmanič Korva pokima, da se tudi na centrih delavci pripravljajo na prihod beguncev. »Posebna skrb za nas so mladoletni, ki potujejo brez spremstva. Tu bodo problem kapacitete, če bo teh otrok veliko, drug izziv pa bo komunikacija. A centri so v svojih okoljih že poiskali ljudi, ki govorijo jezike, ki jih bodo verjetno begunci razumeli, nekateri posamezniki so se jim tudi sami javili, da bi radi pomagali.«

Prepoznati v vsakem posamezniku sočloveka, ne pa koristi, priložnosti ali stroškov, je v resnici edino merilo človeške razvitosti in napredka. Solidarnost v boju za plačana pripravništva, stebre socialne države, varna in kvalitetna delovna mesta ali za pravice beguncev ni bila še nikoli tako družbeno prepletena.