Ob omembi vašega imena vsi najprej pomislijo na temperamentno vodenje tekem. Zanimivo pa je, da po zadnjem zvoku sirene delujete neverjetno mirni. Od kod ta kontrast?

Sama tekma je zame užitek. Svoj poklic rad opravljam ravno zaradi takšnih obračunov, kot so bili v četrtfinalu in polfinalu lige Telemach. Med tekmami poskušam energijo usmeriti k temu, da bi pomagal svojim igralcem in jih spodbudil k zavzeti igri. Se pa sedaj znam umiriti, stopiti korak nazaj, trezno pogledati in povleči poteze. S tem igralcem poskušam dati vedeti, da jim zaupam. Torej da ne vnašam nepotrebne panike, ko za to ni potrebe. Po tekmah pa se pokaže razlika, ki sem jo naredil v zadnjih osmih letih. Ko sem recimo vodil Olimpijo, je glava ostala vroča tudi še na tiskovni konferenci in kakšno uro po tekmi. Takrat so besede kar vrele iz mene in sem zaradi tega naredil tudi marsikatero škodo tako sebi kot ekipi. Sedaj sem dozorel in se znam po tekmi umiriti.

Ste osebnostno bližje tistemu Gašperju Okornu, ki skače ob parketu, ali umirjenemu po tekmah?

Sem temperamenten človek. Rad se smejim in sem precej komunikativen. Marsikdo zna reči, da rad govorim. Tudi v življenju marsikdaj prehitro, burno in impulzivno reagiram. Žena bi celo rekla, da sem na trenutke kolerik. A menim, da je vse to v nekih mejah. Znam se seveda tudi umiriti. Temperamenten sem tudi na treningih, kjer »treniram« z ekipo.

Je bilo tako že od mladih nog?

Vedno sem bil bolj živahen otrok in kasneje najstnik. So bili pa to neki drugi časi. Zaradi tega sicer nisem imel težav, čeprav smo marsikdaj znali kakšno ušpičiti. Nikoli pa nisem bil konfliktna oseba, kar je v trenerskem poslu morda celo negativna stvar. Znam biti oster in trd, a se izredno hitro omehčam. Na trenutke celo prehitro oproščam. Gotovo pa nisem maščevalen. Ti dve lastnosti bi mi kot trenerju kdaj prišli prav. A potem to ne bi bil več jaz.

Je vaše temperamentno vodenje tekem prednost ali slabost?

Zadnja tri leta je vse v pravi meri. Če pa pogledam nazaj, bi se marsikatera stvar bolje izšla, če bi znal svoj temperament brzdati. Vsaj v tistih letih, ko sem bil v Olimpiji, in kasneje v Ventspilsu. Dokaj mlad sem bil v resnih zgodbah. Toda takrat sem bil mlad in nor. Ko sem krenil, sem krenil. Poti nazaj ni bilo. Z leti se je to spremenilo. Zgodba s Heliosom je dokaz tega. Vesel sem, da sem se vrnil v Slovenijo, kot sem se. Lansko leto sem na Poljskem solidno deloval. Pred tem so bile na Slovanu razmere, kakršne so bile. Sedaj pa je to moj povratek in moje zadoščenje. Sem zrel in spet uživam na slovenski sceni.

Na začetku trenerske kariere ste dve sezoni vodili žensko ekipo Odeja Marmor. Kako so dekleta sprejela vaš temperament?

Ker sem deloval v mladinski ženski košarki, kjer sem vodil generacijo Katarine Ristić, se mi je odprla priložnost, da v Škofji Loki prevzamem člansko ekipo. Bil sem temperamenten, a je bilo takrat drugače. Šlo je za moje začetke, kjer sem se moral še ogromno naučiti. Ko pogledam nazaj, bi z današnjim znanjem takrat premikal gore. Bil sem neizšolan in sem se moral glede košarke in taktike marsikaj naučiti. Imel sem srečo, da je bila članska ekipa izjemno izkušena. V moštvu je bila recimo Zora Malacko, legenda jugoslovanske košarke. Ona je dajala po 30 točk z lahkoto. Tam sem bil, da se od nje učim. V nasprotju z nekaterimi današnjimi trenerji, ki se bojijo imeti v ekipi izkušenejšega igralca, ki je naredil več kot on, češ da bo rušil njegovo avtoriteto, sam to sprejemam z odprtimi rokami. Ženska košarka mi je dala marsikaj in vesel sem, da imam to izkušnjo.

Sicer pa ste uvodna trenerska leta večinoma preživeli v vlogi pomočnika glavnega trenerja. Katere so glavne razlike?

V Škofji Loki sem začel pot med moškimi članskimi ekipami, kjer sem bil pomočnik Zorana Martića leta 2000. Takrat sem bil tam samo z enim razlogom – da se učim. Današnji pomočniki vse prehitro mislijo, da vse znajo. Treba se je blazno angažirati, se učiti, spoštovati mnenje ljudi, od katerih jemlješ znanje, in biti za to hvaležen. Povedati svoje mnenje, ko te kdo kaj vpraša, sicer pa je na samem začetku bolje, da molčiš in prisluhneš. V Sloveniji gre danes vse v napačno smer. Imamo vrsto mladih trenerjev, ki ne vprašajo nikogar nič. Odveč jim je, če bi jim starejši kolega rad kaj povedal. Oni že vse znajo, so vse naredili in vodili že ne vem kakšne ekipe. Napaka. Huda napaka. Obstajajo ljudje, ki so vrhunski večni pomočniki, so cenjeni in jih najboljši trenerji vozijo s sabo od jutra do večera. Tudi to je vrhunska kakovost. Razlika pa je ogromna. Ko si pomočnik, opraviš svoj posel, ki ti ga zada prvi trener. Pri porazih je na udaru glavni trener, pri zmagah so junaki igralci.

Od koga ste se največ naučili?

Znal sem ceniti in izkoristiti priložnosti, ki so se mi ponudile. Hvaležen sem Zoranu Martiču in predvsem Sašu Filipovskemu, ki me je iz Škofje Loke potegnil na Olimpijo kot nekega vajenca. To sem zgrabil z obema rokama. Za 300 nemških mark, nisem imel za sendvič in kruh, sem v Tivoliju delal, kot bi bil najbolje plačan trener. Tudi po 10 ur na dan, če je bilo treba. Bil sem navdušen, da smo igrali evroligo in ligo ABA. Denarna komponenta me takrat ni zanimala. Srečo sem imel, da je bila žena, takrat še punca, v službi in da mi je družina pomagala pokriti primanjkljaj v denarnici. Toda če se to ne bi zgodilo, mi nikoli ne bi vsaj delno uspelo. Filipovski me je ogromno naučil. V nadaljevanju sem se kalil še pri Tomu Mahoriču, Nevenu Spahiji in v reprezentanci pri Alešu Pipanu. To so neprecenljive stvari.

Po odhodu Toma Mahoriča ste takrat sredi sezone prevzeli Olimpijo.

Ko je Mahorič odšel, so mi dejali, naj vodim naslednjo tekmo, medtem pa bodo našli novega trenerja. Proti Ciboni smo izgubili v zadnjih sekundah, čez tri dni pa doma dobili Romo z Bodirogo, Ilievskim, Hawkinsom in Tourejem. Še dva dni kasneje pa ugnali sarajevsko Bosno v Skenderiji, kjer se je še zadnjič in ključno na žalost poškodoval Sašo Ožbolt. Vodstvo Olimpije je takrat ocenilo, da bo prekinilo iskanje novega trenerja. Ponudili so mi aneks, ki sem ga brez premišljevanja podpisal in zavihal rokave. Vedno govorim, da sem Olimpijin človek. Klub mi je dal možnost in me uvrstil na seznam. Brez Olimpije težko vidiš tujino.

Ste se kaj ustrašili gromozanskega izziva, ki je bil pred vami?

Ker sem bil pred tem že dve leti pomočnik, sem vedel, kakšen je klub, kakšna je veličina, kdo vse ima vpliv in kdo v ozadju vleče nitke. Interesna sfera okoli kluba je precej široka. Nisem natančno vedel, ali sem pripravljen ali ne. Čez noč sem stopil v garderobo in igralcem povedal, kaj in kako. Nisem se ustrašil, saj sem imel v ekipi izkušene igralce, na katere sem se naslonil. Morda bo kdo rekel: Znal je popustiti Marku Miliću, nekomu drugemu pogledati skozi prste... Ja, znal je. Dragi moji, danes se trenerji raje izognejo velikim imenom in si ekipe sestavljajo iz desetih enakih in neproblematičnih igralcev. V redu, ampak potem nikoli ne boš naredil preskoka. Če hočeš biti vrhunski trener, moraš imeti opraviti z vrhunskimi igralci. Igralci delajo trenerja boljšega.

Takrat ste poudarjali, da morajo igralci gledati samo svoje delo. Kaj pa se je dogajalo v ozadju? Kako kaotične so bile dejansko razmere?

Na hitro vam lahko namignem nekaj stvari. V Ljubljani je bil takrat v hotelu že nov trener. Bili so hudi spori na relaciji takratnega športnega direktorja in človeka blizu upravnega odpora, oba sta nekdanja vrhunska košarkarja. Finančno stanje je bilo na meji normalnega. Do božiča smo dobili eno plačo. Nekaterim igralcem so na vratih stanovanj zamenjali ključavnico, druge je odpeljala policija, ker niso imeli poravnanih davčnih obveznosti. Tujec profesionalec je prišel na trening in prosil za 300 evrov, da bo imel za hrano. Po tekmi v Tel Avivu z Maccabijem smo spali v študentskem domu na Dunaju, saj za drugega ni bilo denarja. Na letališču klubska kartica ni potegnila, da bi pojedli kosilo. V Podgorici smo dobesedno zbežali iz hotela, ker nismo imeli denarja, da poravnamo zadnji obrok. Stvari je nato reševal Roman Lisac. Moram pa ob tem poudariti, da ni bilo niti ene stavke in da nismo izpustili niti enega treninga. Ta Olimpija je imela v evroligi pet zmag v štirinajstih krogih.

S samo sedmimi igralci ste nato v peti tekmi izgubili finale proti Heliosu. Sedanja Olimpija pa z nespremenjeno ekipo ne more niti prek četrtfinala. Zakaj?

Problem ni Memi Bečirović, ne vodstvo kluba. Igralci enostavno niso enakega materiala kot v preteklosti. Pa ne mislim glede košarkarskega znanja. Enostavno nimajo v sebi tistega, kar bi morali imeti. Hlače slečejo, še preden pride do pravega boja. Pri nas je bilo tako, da manj kot nas je bilo, bolj smo grizli. Ekipa je imela živalski karakter. Pet na pet nismo trenirali zadnji mesec in pol. Danila Šmigiča smo pobrali, ko je šel peš mimo hale. Pomočnik Gašper Kolman ga je poklical skozi okno in ga povabil, naj nam pride pomagat. Izsilili smo peto tekmo v finalu, ki smo jo športno izgubili. Kakor koli bi se stvari obrnile, pa bi nam naslov vzeli, saj je Dwyane Lee padel na dopingu zaradi marihuane.

Se še kdaj vidite pri Olimpiji?

Od mladih nog sem navijal za Olimpijo in hodil v prepoln Tivoli. Kasneje se mi je ponudila možnost, ki se ne uresniči vsem in se marsikomu ne bo. To ti ostane za vedno. Še kdaj v Olimpijo? Nikoli ne reci nikoli. So pa sedaj drugačni časi. Sam sem zrelejši in imam izdelane zamisli. Ne rinem več z glavo skozi zid. Če bo priložnost prišla in če bo kdo ocenil, da sodim tja, potem pa zagotovo da.