Ko je Enrique lani postal trener Barcelone in se je na treningu pojavil s sončnimi očali, je bolj dajal vtis samovšečneža kot šefa strokovnega štaba z avtoriteto, karizmo in znanjem, ki bo že v prvi sezoni na klopi katalonskega kluba pisal zmagovito zgodovino z osvajanjem lovorik. Čeprav se je rodil v Gijonu v Asturiji in je pet sezon igral tudi za Real Madrid, njegovo srce bije predvsem za Barcelono, kamor se je leta 1996 preselil prav iz vrst najhujšega tekmeca iz Madrida. Pravi, da v Madridu nikoli ni užival, ker navijači niso posebej cenili njegov predstav.
Tudi ob prihodu v Barcelono, kamor je prestopil kot prost igralec, so bili navijači skeptični. A vezni igralec, ki je bil znan po vsestranskosti, saj v karieri ni bil le vratar in centralni branilec, je z znanjem, temperamentom in vzdržljivostjo osvojil srca navijačev Barcelone. Na Camp Nou je igral osem sezon in postal kapetan. Brazilski nogometni as Pele ga je leta 2004 uvrstil med sto največjih še živečih nogometašev.
Po koncu igralske kariere leta 2004 se je za nekaj časa umaknil iz nogometa. Živel je v Avstraliji, kjer se je učil deskati na valovih, obenem je postal navdušen maratonec in triatlonec. Pretekel je klasične maratone v New Yorku, Amsterdamu in Firencah, ultramaraton v Sahari (251 kilometrov v šestih dneh) in opravil triatlon v Frankfurtu. Ko se je leta 2008 zavzeto pripravljal na triatlon v Celovcu, je dobil sanjsko službo v ekipi Barcelone B, kjer je nasledil svojega dolgoletnega moštvenega kolega Pepa Guardiolo. »Vrnil sem se domov. Tukaj sem končal igralsko kariero in tukaj bom začel trenersko,« je bil evforičen Luis Enrique ob predstavitvi.
Tri leta v Barceloni B so bila rezultatsko uspešna, precej manj pa vodenje Rome, ki jo je prevzel leta 2011 in se moral posloviti že po prvi sezoni. Po enoletnem vodenju Celte iz Viga, ki je bila v zlati sredini španske lige, je lani poleti prišel klic športnega direktorja Barcelone Andonija Zubizarrete. Dolgo časa je kazalo, da je bila izbira Enriqueja zgrešena poteza. Začel je spreminjati model igre, odnosi z igralci so bili zelo skrhani, igre pa slabe. Vrhunec krize je bil 4. januarja, ko je Barcelona izgubila z Real Sociedadom z 0:1 po avtogolu, prvi zvezdnik Lionel Messi je bil za kazen v prvem polčasu na klopi, madridski Real je imel štiri točke prednosti. Iz Katalonije so se širile govorice, da sta Enrique in Messi tako sprta, da si niti ne pogledata več, kaj šele pogovarjata. Ugibali so o zamenjavi trenerja, a prava moč vodstvenih struktur in trenerskih štabov se pokaže, ko je ekipa v krizi. V Barceloni so očitno našli skupni jezik, s trdim delom preobrazili preživeti model igre tika-taka, tako da igrajo več v globino in ne širino, predvsem pa sestavili neustavljivo navezo Messi – Suarez – Neymar, ki je s kombinacijo znanja, hitrosti in nesebičnosti stroj za gole. V polfinalu lige prvakov je to občutil nemški ponos Bayern.
»Lepo je, ko imaš udobno prednost s prve tekme, a malce sem vendarle trepetal, ko je Bayern povedel z 1:0. Naša reakcija je bila dobra, da smo na odmor odšli s prednostjo. V prvem polčasu smo kontrolirali tekmo, v drugem pa imeli nekaj težav. Moji igralci so pokazali vso kakovost, ki jo premorejo. Napadalci so izjemno kakovostni, dobro se razumejo med seboj, zato jih tekmec težko nadzira. To je Barcelona. München je za nami, zdaj gremo v Berlin po evropski naslov,« je povedal trener Enrique.
Barcelona lahko v naslednjih tednih osvoji trojno krono. V državnem prvenstvu ima dva kroga pred koncem štiri točke prednosti in lahko naslov prvaka potrdi že v nedeljo v Madridu na gostovanju pri Atleticu. 30. maja jih čaka finale kraljevega pokala z baskovskim ponosom Athleticom iz Bilbaa, 6. junija pa v Berlinu finale lige prvakov.
