Marijan Pušnik, nogometni trener: V Iranu sem končal fakulteto, na Japonskem doktorat

Japonci so zaradi svojega sistema ureditve družbe nadrejeni-podrejeni zelo nekomunikativni. Imaš lahko vrhunsko motivacijo, dober trening, odlične igralce, pripravo na tekmo, a ko jim postaviš vprašanje, nanj enostavno ne odgovorijo. Ne razumejo, ali morajo teči po levi ali desni, ali igrajo v obrambi ali napadu. Zato sem kot eno od oblik motivacije in komunikacije izbral njihove pregovore. Tako so se starejši igralci, ki so nadrejeni in glavni, odprli ter začeli razmišljati in komunicirati.

Znam jih povedati, ne pa napisati. Obvladam 400 do 500 japonskih besed, a sem imel vseskozi prevajalca Japonca. Govoril sem angleško, Japonec pa nato s prevodom lažje pride v glavo japonskih igralcev. Imamo tudi primere Japoncev, ki so se izobraževali v Sloveniji in iz slovenščine prevajajo v japonščino, kar uporabljata Zdenko Verdenik in Mihajlo Petrović.

Imel sem dobre povezave v tujini, predvsem s slovenskim agentom Robertom Čibejem, ki si me je zapomnil po poštenem delu v prejšnjih klubih, v katerih nisem bil menedžer ali trgovec z igralci, ampak vedno le trener. Ko je Čibej dobil možnost, da za delo na Japonskem predlaga trenerja, je mene.

Če sem v Iranu končal še eno nogometno fakulteto, sem na Japonskem doktorat. Verdenik, Petrović in nekdanji iranski selektor Gothbi, ki imajo japonske izkušnje, so mi razložil vse podrobnosti, kaj me čaka na Japonskem, a v praksi je bilo vse povsem drugače. Doživel sem popoln kulturni šok, čeprav sem imel ogromno informacij in preučil številne knjige o Japonski. Je dežela, v kateri sistem hierarhije deluje do popolnosti.

Fantastično. Kot kult osebnosti, bil sem »boter«. 15.000 ljudi je naredilo transparent z mojo sliko, mi vzklikalo, prepevalo pesmi, kar je na Japonskem izven vseh njihovih pravil obnašanja in dojemanja življenja.

Vas novinarje zanimajo rezultati, Japonce pa najbolj, kaj delaš. Spoštovali so me, ker sem dovolil, da so igralci, ki so za navijače bogovi, dali avtograme otrokom, jih pobožali. Morali so dvigniti 87 let staro žensko in jo odnesti na tribuno VIP, ker je želela videti nogometno tekmo. Ženskam sem delil rože. Za njih nisem bil bog, ampak eden od njih, kar je zanje nepojmljivo. Glavni trener, ki je bil pred menoj, je v vsej sezoni le enemu stisnil roko in jim pomahal. Pred tekmo sem enkrat z roko tlesknil »petko« navijačem v prvi vrsti, na naslednjo sem moral priti pol ure prej, ker me je ob ogradi za tlesk z roko čakala vsa tribuna.

Miloš Rus je znova na Japonskem v Jokohami v drugi ligi, kar je za slovenskega trenerja velik uspeh. V tem klubu igra 48-letni Kazajuši Miura, nekdanji nogometaš zagrebškega Dinama, ki ima dveletno pogodbo in je nedavno dosegel gol z glavo. Je takšna avtoriteta, da ga predsednik kluba in sponzorji vprašajo za odgovore na vsa ključna vprašanja glede kluba in igralcev.

V moji ekipi sta vse vodila vratar in centralni branilec, jaz pa sem v dveh letih postal moteči element, ker sem prevzel vajeti v svoje roke. Navijači so to oboževali, novim lastnikom ni bilo všeč, ker sem bil nad klubom.

Novaković. Igralci so bogovi. Visoko kotira Ljubijankić, tudi Pečnik je že zelo popularen, čeprav igra v drugi ligi. Med trenerji je prvo ime Mihajlo Petrović, trener ekipe Urawa Reeds, ki ima na Japonskem takšen status kot v nekdanji Jugoslaviji Crvena zvezda.

Tudi na Japonskem je bilo enako. Navijači so me oboževali, pisali pisma in pošiljali sporočila, ko so me gledali. Eden od zdravnikov mi je dejal, da je bila tekma zanimiva tudi ob izidu 0:0, ker sem skočil s klopi, se jezil na sodnika, objel svojega igralca, ga poljubil, ali pa nadrl svojega kapetana, ali bo tekel, česar v zadnjih desetih letih ni naredil nihče.

Izgubil sem tri tekme zapored. Na četrto sta prišla na obisk moja najboljša prijatelja iz Slovenije in izgubili smo z Jokohamo z 1:5. Bila sta prepričana, da me bo klub odpustil, zato sta mi dejala, da gremo skupaj domov Slovenijo. Tedaj se je s tribune spustilo 3000 ljudi in začelo vzklikati Marijan. Vsem so tekle solze, prepoznali so naš trud, gole pa smo prejeli po napakah.

Pozitivna izkušnja. Če jim rečeš, da si ateist, si brezbožnik in si »adijo«. Če rečeš, da si kristjan, te spoštujejo, nihče ne bo zahteval, da zamenjaš vero. Verski obredi z molitvami niso motili ritma treningov. Povprečen Perzijec je povsem drugačen, kot ZDA o njih sporoča svetu. Imel sem se lepo, čeprav sem v prvem obdobju, ko sem deloval v drugi ligi, ostal brez plačila, ne glede na to, da sem dobil tožbe na vseh nogometnih in športnih razsodiščih.

Ker smo izgubili tekmo, nas je šef kaznoval tako, da smo se z gostovanja vozili 15 ur v smrdečem avtobusu. Na cestah je pravi kaos. Prvič v življenju me je bilo strah, čeprav sem bil tako v jugoslovanski kot tudi slovenski vojski v specialni enoti in sem nosil orožje. Na eni od poti sem po telefonu poklical ženo Darjo in se od nje poslovil ter ji dejal, naj poljubi hčerko Nežo, saj sem bil prepričan, da ne bom preživel. Šef kluba je namreč vozil avtomobil pod vplivom različnih substanc s hitrostjo 180 kilometrov na uro, prehiteval v škarje, nasproti so drveli tovornjaki, šlo je za milimetre. Ko smo bili v karanteni, mi je sredi noči padel strop na glavo. Najprej sem pomislil, da so me napadli. Prenočiti bi morali v hotelu s petimi zvezdicami, a nas je tehnični vodja poslal v slabšega, da je razliko pospravil v svoj žep.

Ne bom se izgovarjal na srečo. Sami smo naredili napako in zaradi neresnosti prejeli dva gola, namesto da bi povedli z 2:0. S sedanjimi izkušnjami se to ne bi zgodilo. Dobil sem etiketo poraženca. Tedaj smo imeli zelo mlado ekipo, ki bi morala eksplodirati čez dve leti, mi pa smo prehiteli čas.

To si štejem v čast. Ko smo potovali v Pariz, sem vodstvo kluba na čelu s predsednikom Dragom Cotarjem prepričeval, da je Zlatko Zahović za mariborski in slovenski nogomet nujen. Navdušen sem, kaj je naredil, ima karizmo in ne gojim nobene zamere, da me je zamenjal, ker je imel svojo vizijo z Milkom Djurovskim, ki je za Zlatkovo kariero naredil marsikaj.

Leta 2002 smo z atletskim trenerjem Srdjanom Djordjevićem opravljali posebne meritve hitrosti mišic, tetiv in vezi. Vsi so iz mene delali norca, kako bo atlet učil nogometaše. Ko je bil Djordjević lani z italijansko nogometno reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Braziliji, pa nihče ni pisal o tem, da je slovenski TMG uspel, da ga imajo v Barceloni, Milanu… Djordjević in Pušnik sta to prva preizkusila na nogometaših. A tovrstne meritve so le delček nogometa. Najpomembneje je še vedno, kako igralec teče, brcne žogo. Govorijo, da sem teoretik, a vse sem delal iz prakse. Nogomet so znanost, globalizacija, denar, pa tudi negativnosti.

Še ena od zgodbic, ko so me hoteli potunkati. Na računalniku sem imel pred desetimi leti program za 15.000 nemških mark, ki ga drugi sploh še niso poznali. To je bil moj vložek v svoj razvoj. Igralci so se smejali in brili norce. Nikoli nisem bil pripadnik nobene menedžerske skupine, nisem kupoval in prodajal igralcev, zato številnim klikam v Sloveniji nisem bil pogodu.

Izredno uspešna zgodba. Tako kot računalnik na treningu je bil tudi Mori napačno predstavljen. On je igralcem svetoval, kam naložiti denar, saj je bil zavarovalniški agent. Povedal je nekaj trikov, ki so bili igralcem zanimivi. Leta 2000 so denar vlagali v delnice ali varčevali. Koren ni kupil luksuznega mercedesa, ampak je izbral naložbo v nepremičnine ter nato oddajal stanovanja, ker je to slišal od Morija.

Izjemno spoštovanje z obeh strani. Lahko rečem, da sva osebna prijatelja. Ni se vedno strinjal z menoj kot s trenerjem in me je včasih tudi kam poslal, pa tudi jaz njega kot igralca. Je eden največjih igralcev našega nogometa in velik delavec. Kek je iz Korena naredil super kapetana in defenzivnega vezista. Če bi bil jaz trener, bi v moji ekipi še vedno igral za dvema napadalcema. Skozi del kariere na Norveškem je napredoval, da je bil uspešen v Angliji in pripeljal reprezentanco na svetovno prvenstvo. Vseskozi je bil izjemo samozavesten in občutljiv za krivico. Če si ga enkrat prevaral ali osramotil, zanj nisi več obstajal.

Ni naključij, ampak le načrtno delo od leta 1993 do 2000. Bili smo prvi, ki smo trenirali štirikrat do petkrat na teden, dodali individualne treninge ter imeli oko za prave igralce. Fantje s Koroškega so se morali vedno trdo boriti in biti boljši, da so prišli že v selekcijo medobčinske nogometne zveze Maribor, kaj šele v reprezentanco.

Tujina. Azija ali Bližnji vzhod. Če je v Sloveniji trenerjev s poklicno licenco 150, jih je v Avstriji 600, v Španiji, Italiji in Nemčiji pa 2000. Konkurenca je izredna. Ko sem zapuščal Fukuoko, je bilo za moje delovno mesto 35 kandidatov iz Japonske in 75 iz tujine. Meni se je pogodba iztekla, prišel je nov lastnik kluba, kar pomeni novo metlo od vrha do tal.