Monetarne vojne opozarjajo na krhkost procesa globalizacije. Ko se del tega procesa zazdi preveč boleč, so zahteve po političnem posredovanju vse glasnejše – začenjajo se razkrivati tveganja v sistemu, zaradi katerih obstaja grožnja, da bo ta razpadel. Pričakovanje, da se bo obrestna mera v ZDA zvišala, povečuje vrednost dolarja, medtem ko sproščanje monetarne politike na Japonskem in v Evropi povzroča padanje vrednosti jena in evra. V zadnjem letu je evro izgubil več kot petino svoje vrednosti v primerjavi z dolarjem in nič ne kaže, da se bi ta trend kmalu obrnil. Razvrednotenje evra so vodilni poslovni krogi v Evropi navdušeno pozdravili. V ZDA, ki jim grozi, da bo krepitev dolarja zadušila gospodarsko okrevanje, pa so predstavniki ameriške centralne banke zaskrbljeni.
Preobrat menjalnega tečaja bi lahko imel posledice, ki presegajo kratkoročno uravnoteženje svetovnega trga. Ameriški predsednik Barack Obama se z azijskimi državami pogaja o čezpacifiškem, z Evropo pa o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP). Hitra rast dolarja je voda na mlin protekcionističnim kritikom v sovražnem in vse bolj obstrukcionističnem kongresu. Naraščanje vrednosti dolarja že dolgo sovpada z vse močnejšim političnim pritiskom v prid trgovinskemu protekcionizmu. Navsezadnje je uvedba uvoznih omejitev najbolj priročen način za nadomestitev očitno precenjene domače valute.
Sredi 80. let je povečanje menjalne vrednosti dolarja spodkopalo ameriško konkurenčnost in napovedalo obdobje hitre in boleče deindustrializacije. Takrat je glavna grožnja prihajala iz konkurenčnejše Japonske in ameriški politiki so bili pod velikim pritiskom, kako rešiti ta problem. Leta 1985 je ameriški senat soglasno sprejel resolucijo, ki je obsodila japonsko nepošteno trgovinsko prakso in pozvala predsednika Ronalda Reagana, naj z ukrepi omeji uvoz. Temu je sledil zakonski osnutek, ki je predlagal posebno dajatev za države, ki imajo z ZDA velik bilateralni trgovinski presežek.
Sedanje nihanje menjalnih tečajev bo verjetno dobilo še skrajnejšo obliko in bo trajalo dlje, kot je trajalo povečanje vrednosti dolarja v 80. ali nestabilnost v 30. letih prejšnjega stoletja. Države so po sesutju finančnega sistema, ki je imel za posledico veliko svetovno gospodarsko krizo, kar tekmovale v razvrednotenju svojih valut.
Problem je tako imenovano prenosno trgovanje (carry trade). To je pogosta finančna strategija, pri kateri si vlagatelj izposodi denar v valuti z nizko obrestno mero za nakup premoženja v valuti z višjo obrestno mero. Razlika v obrestni meri, pogosto v kombinaciji z velikimi zneski finančnega vzvoda, poskrbi za dobiček po odplačilu posojila.
Kadar so menjalni tečaji stabilni in predvidljivi, je prenosno trgovanje razmeroma varen posel. Toda to je redko, saj taka praksa razlike v menjalnih tečajih še poveča, ko vlagatelji prodajajo valuto, v kateri so si sposodili denar, da bi izvedli svoje nakupe. To spodbuja nadaljnje zadolževanje, saj bo realna vrednost posojila tako z večjo verjetnostjo nižja, ko pride čas za njegovo poplačilo.
Velika podjetja, ki si izposojajo denar s pomočjo prenosnega trgovanja, se imajo za izkušene vlagatelje, ki so sposobni napovedati, kdaj bo prišlo do preobrata v menjalnem tečaju. A to samo povečuje tveganje in možnost nenadnega zasuka. Denar se vrača v valuto posojila v prizadevanju, da bi poplačali posojilo, preden bo menjalni tečaj dosegel vrednost, ki prinaša izgube. Varovanje pred takšnimi preobrati samo še okrepi tveganje v drugih delih mednarodnega finančnega sistema.
Tovrstne nevarnosti so realne. V 80. letih so se vlade na obsežne spremembe menjalnega tečaja odzvale z aktivnim posredovanjem, tako da so leta 1985 namenoma znižale vrednost dolarja, da bi jo nato čez 18 mesecev poskušale stabilizirati. Te pobude so imele politični namen – pomiriti protekcioniste. A povzročile so tudi resno finančno nestabilnost, ki je oktobra 1987 prispevala k velikemu borznemu zlomu.
V zgodovini obstaja vzorčni primer, ki bi lahko služil kot model, če bi nam zanj uspelo zbrati politično voljo. V 30. letih se je John Maynard Keynes zavzel za omejitev gibanja kapitala, da bi tako zmanjšal škodljive posledice globalizacije. Temu bi danes ustrezala uvedba predpisov glede prenosnega trgovanja. Politiki, ki so na oblasti, bi morali razmisliti o tej možnosti, preden bo prepozno.
©Project Syndicate
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton, profesor zgodovine na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah in sodelavec Centra za mednarodno inovacijo vodenja.
