Pisatelj, dramatik, esejist in pesnik Vitomil Zupan je v sedmih letih v zaporu, kamor so ga poslali že kmalu po drugi svetovni vojni, napisal kar 2500 pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v sedmih knjigah pod naslovom Pesmi iz zapora (2006), za kar je poskrbela pisateljica in Zupanova prijateljica Ifigenija Simonović. Po zaporu pa je nastalo še 500 pesmi, ki so se potem znašle v zbirki Pesmi s »prostosti« (2007). Kantavtor Jani Kovačič je zdaj za projekt Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora, ki bo premiero doživel nocoj v Cankarjevem domu, nekatere teh pesmi avtorsko uglasbil.
Prav tako je Zupan v ječi po spominu na znane melodije pevcev, kot so bili Edith Piaf, Charles Trenet, Consuelo Velasquez in Marguerite Monnot, ter ljudskih pesmi pisal svoja besedila. Besede šlager v tem primeru ne gre razumeti slabšalno – gre za spevne, popularne melodije iz časa okrog druge svetovne vojne. Te, kot spomin na neobvezno lahkost svobode na oni strani rešetk in željo po njej, v nocojšnjem skupnem podvigu interpretira Vita Mavrič, del, ki pripada nelagodju tostran rešetk, pa izvaja Kovačič.
To je sicer že tretji skupni konceptualni projekt Vite Mavrič in Janija Kovačiča. Že leta 2000 sta ustvarila Hrepenenja na temo Brechta in ta projekt tudi posnela. Takrat je Mavričeva poklicala Kovačiča, ker se ji je zdel »rojen Brechtov Mackie«, iz koncerta pa je nastala še predstava v Mestnem gledališču ljubljanskem. Leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, pa je Kovačič v svoj avtorski projekt povabil Mavričevo in interpretirala sta dela prezrtih slovenskih pesnic pod naslovom Nepozabne. Tokratni projekt je poseben v tem, da gre za prvi primer uglasbitve Zupanove poezije.
Od šlagerjev do poezije
Ob lanskem zaznamovanju stoletnice Zupanovega rojstva je Ifigenija Simonović v NUK pripravljala razstavo o njem, nato pa Viti Mavrič prinesla nekaj kopij njegovih notnih zapisov, da jih pregleda, ovrednoti in na odprtju razstave kaj tudi odpoje. Ker je Mavričeva najprej naletela ravno na pesem z melodijo Piafove, je to vzbudilo njeno radovednost, ni pa bila povsem prepričana, ali je našla pravo melodijo. Namreč, Zupan je ob šlagerjih napisal le nekaj akordov za kitaro, ki jo je ob priložnostih sam brenkal, pri zapisu pa je samo nakazal na pravi naslov skladbe.
In tako se je začelo pravo sherlockholmesovsko raziskovanje, v katerega je Mavričeva potegnila še Janija Kovačiča. Vsak od njiju je potem pripravil po en song na Zupanova besedila, to je bilo ljudem na omenjenem odprtju všeč in tako sta dobila zagon za naprej. Poglobila sta se v vseh 2500 pesmi, nabor je obogatilo dejstvo, da sta jih izbirala diametralno, Kovačič pa je njuno ekspertizo razširil še z mnoštvom idej, zaradi česar je bil dokončen izbor kar dolgotrajen, rezultat pa trdo prigaran.
Ko sta potem našla prave melodije, na katere je Zupan pisal šlagerje, sta jih na svoj način priredila, tudi zato da sta jih spravila v enoten koncept, tega pa sta potem razcepila na dva dela – na kičasto svobodo zunaj rešetk na eni strani ter na eksistencialno samoto in grozo zapora na drugi strani. »Prepričan sem, da je tudi Zupan sam jemal svoje pesmi bolj kot vajo, da je v zaporu ohranjal trezno glavo in duha, in ta popolna samodisciplina se kaže tudi v njih. Pisal je z drobno pisavo, pozneje pa vse skupaj skrbno prepisal v knjižice, ki jih je sam izvezel in oplatničil,« pripoveduje Kovačič. »Nedvomno je bil muzikalen, bil je tudi urednik na Radiu Slovenija, zato sem prepričan, da mu je uspelo slišati mnogo več kot drugim.«
Ljubitelj in poznavalec glasbe
Jani Kovačič ugotavlja, da so besedila Zupanovih šlagerjev v resnici dosti bolj senzibilna od originalov. Denimo besedilo pesmi Besame mucho je najstniško naivno, medtem ko je Zupanov Temni blesk na isto melodijo precej bolj poduhovljen. Mavričeva dodaja: »Če bereš njegove pesmi na šlagerje danes, se zdijo kot ena sama ljubezenska pisma. Medtem pa bo Jani interpretiral pesmi, polne trpke bolečine, a brez obupa; iz njih diha posebna sla po preživetju.«
»Vitomil Zupan je pred vojno veliko potoval po svetu in Bojan Adamič mi je razlagal, da je poznal glasbo, ki je pri nas sploh še niso slišali. Očitno je bil velik ljubitelj glasbe, imel je tudi osnovno glasbeno izobrazbo,« ugotavlja Vita Mavrič. Kovačič pa doda: »Ne vemo, ali je Zupan sploh skladal, v njegovi zapuščini niso našli nobenih not.« Sam ga je srečal v domu Društva slovenskih pisateljev pri Belem Križu, kjer je tudi malo zabrenkal, in ravno ta spomin je izzval pesem Seguidola – Pikapolonica. Sama pesem se ritmično in tematsko naslanja na španski ples segidilja s poudarjeno drugo dobo; in temu sledi tudi uglasbitev. »Očitno je imel posluh, kajti njegove pesmi so zelo spevne, saj so v vseh kiticah enak ritem in enaki poudarki,« še ugotavlja Kovačič.
Vsekakor je bil Zupan precej vsestranski ustvarjalec: zelo dobro in kar nekako vizionarsko je obvladal številne žanre, televizijo, radio, gledališče, film, kriminalke, scenaristiko. Danes bi bilo to prepoznano kot kakovost, včasih pa so mu očitali, da nima lastne osebnosti. Kovačič razmišlja, da bi bile Zupanove pesmi, če bi izšle v času, ko so nastale, zagotovo velik precedens, nekaj povsem novega. Morda bi njegovo pisanje pognalo besedila za popevke v povsem drugo smer. Zagotovo pa bi se prijele in tako ne bi imeli samo Ježka, ki je bil socialno čuteč, temveč tudi Zupana, ki je znal biti malomeščansko ciničen. Tudi Mavričeva je prepričana, da bi močno vplival na razvoj slovenske popevke.
Zadržan do sebe kot pesnika
V romanu Levitan Zupan na nekaj mestih omenja, da je bil tudi pesnik, vendar je bil v resnici sam do tega zelo zadržan. Toda glede na to, s kakšno pozornostjo je pozneje sam prepisal in izvezel 25 sicer nikoli izdanih pesniških zbirk (zdaj jih hranijo v NUK), je očitno imel neki odnos do svoje poezije. Ob tem se seveda zastavi vprašanje, čemu jih ni izdal. »Človek se z leti spreminja in verjetno je sčasoma malo drugače začel gledati na to svojo zaporniško poezijo,« domneva Kovačič. Mavričeva pa dodaja, da se očitno nihče niti ni preveč zanimal zanjo ob njegovi siceršnji hiperprodukciji. Zdi se, da je bilo pisanje proze zanj vendarle primarno.
Vendar pa je imel Zupan pozneje tudi nekatere pozitivne spomine na zapor, kar ravno tako opiše v Levitanu. Pogrešal je stanje duha, ki ga je tam dosegel, iz tistih trenutkov je črpal ogromno ustvarjalnost in moč. »V zaporu nenadoma prekineš z vsem, kar te je prej obdajalo, nenadoma si sam s sabo, si gol in takrat je čas, ko lahko o sebi določene stvari globoko premisliš. Izkušnjo zapora je že imel, saj so ga internirali že Italijani, pa tudi preživeti se je naučil, ko je potoval po svetu. Ob takšnih izkušnjah človek postane zelo potrpežljiv. Ko pa je imel priložnost, tako pred zaporom kot po njem, pa se je rad očedil in paradiral po ljubljanski promenadi. Po eni strani je bil konformističen, recimo v prilagajanju številnim žanrom, po drugi strani pa je bil boem, ki je enkrat gradil, drugič pa rušil.«
