Kaj bi se zgodilo, če bi Evropska centralna banka (ECB) 1140 milijard evrov namesto za odkupe državnih in podjetniških obveznic raje nakazala neposredno na bančne račune evropskih potrošnikov? Gre za neizvedljivo idejo ali najučinkovitejšo rešitev za oživitev gospodarstva? Nekateri ekonomisti, med drugim John Muellbauer z britanskega Oxforda in raziskovalec Adair Turner, menijo, da je to povsem realen ukrep, s katerim bi ECB lahko učinkoviteje kot z aktualnimi ukrepi kvantitativnega sproščanja oživila potrošnjo in s tem gospodarsko rast ter se tako zoperstavila deflaciji. Pogoji naj bi bili ugodni zaradi »posebnih« razmer oziroma kombinacije deflacije, nizkih nominalnih rasti BDP, razdolževanja podjetij, nizkih obrestnih mer in visokih javnih dolgov. Ta kombinacija, kot pravi Turner, na eni strani onemogoča spodbujanje povpraševanja s fiskalnimi politikami (nižji davki, višji izdatki), na drugi strani pa omejuje učinkovitost monetarne politike, saj se podjetja razdolžujejo.
Ideja tako imenovanega metanja denarja iz helikopterja ni nova, o njej je govoril že svetovno znani ekonomist Milton Friedman, opozarja Muellbauer. Študije sorodnih ukrepov v ZDA ob izbruhu tako imenovanega balona dot.com na začetku tega stoletja so na primer pokazale, da so gospodinjstva že v prvem trimesečju po prejetem denarju za potrošnjo namenila med 20 in 40 odstotki vseh sredstev, še tretjino pa v naslednjem četrtletju, piše Muellbauer v nedavno objavljeni analizi na spletni strani Centra za raziskave ekonomskih politik Vox.
Po njegovih ocenah bi imel takšen ukrep največje učinke v tistih evropskih državah, ki jih je kriza najbolj prizadela in kjer se gospodinjstva soočajo z največjim pomanjkanjem denarja. V Španiji, Grčiji in na Portugalskem bi takšna razdelitev denarja lahko BDP povečala za med 1,1 in dva odstotka, najmanj pa v Nemčiji, kjer imajo gospodinjstva dovolj prihrankov, in sicer za okoli 0,5 odstotka, ocenjuje Muellbauer. Ocene temeljijo na predpostavki, da bi gospodinjstva že v prvem letu porabila med 40 in 60 odstotki sredstev.
Če bi ECB 1140 milijard evrov, kolikor jih trenutno načrtuje nameniti za odkupe državnih in podjetniških obveznic, nakazala neposredno na račune odraslih državljanov evrskega območja, bi vsak od približno 275 milijonov ljudi na svoj transakcijski račun prejel več kot 4000 evrov. Ob tem opozorimo, da je Muellbauer svoje izračune zgradil na predpostavki, da bi ECB razdelila po 500 evrov.
ECB: Mandat nam ne dopušča takšne delitve denarja
Na ECB so s komentarji predloga, ki jim je sicer poznan, zelo skopi. Posredovali so nam le odgovor člana izvršnega sveta ECB Petra Praeta v enem od nedavnih intervjujev, v katerem pravi: »V nekaterih akademskih krogih se o tem govori, ampak kako naj bi ta denar razdelili? O tem bi odločali nacionalni parlamenti, kar pa bi pomenilo, da bi bila ECB vključena v neposredno financiranje vlad. Tega pa ECB ne sme početi.«
V ECB torej oviro vidijo v mandatu, a Muellbauer pravi, da bi se v Frankfurtu temu lahko izognili tako, da bi za razdelitev denarja poskrbeli sami. Pri tem bi si lahko pomagali tako, da bi vsem zaposlenim in upokojencem dodelili številke socialnega zavarovanja, ki bi bile namenjene nakazovanju sredstev ECB, ali pa s podatki iz volilnih imenikov, v katerih je okoli 90 odstotkov vseh odraslih Evropejcev, piše Muellbauer. Dodaja, da bi ECB s tem ohranila svojo neodvisnost in ne bi prekršila prepovedi neposrednega financiranja vlad. Na ECB te rešitve niso želeli dodatno komentirati.
Ekonomisti, ki predlagajo »metanje denarja iz helikopterja«, se sicer najpogosteje soočajo prav s kritiko, da bi takšno po fiskalni politiki dišeče ukrepanje ogrozilo neodvisnost centralnih bank, ki je eden ključnih stebrov delovanja centralnih bank. Bojazen, da bi vlade vnovič dobile kanal za vplivanje na odločitve centralnih bank, je zagotovo upravičena.
Prednosti in slabosti helikopterskega denarja
Ekonomist Michael Woodford z univerze Columbia pravi, da bi utegnila neposredna nakazila denarja na račune potrošnikov imeti pozitivnejše učinke na gospodarsko rast zaradi drugačnih pričakovanj ljudi. Potrošniki bi utegnili neposredna nakazila denarja razumeti kot trajno povečanje denarne baze, kar ne velja v primeru klasičnega kvantitativnega sproščanja. Tovrstna povečanja bilanc centralnih bank so razumljena kot začasna, zaradi česar, tako meni Woodford, ni nujno, da se bo povpraševanje sploh povečalo. Če bi potrošniki prejeli denar neposredno na bančni račun, bi se morda opogumili in porabljali več.
Po oceni dr. Mojmirja Mraka možnost neposrednih nakazil v praksi ni realna, ker je ena temeljnih nalog finančnega sistema, bodisi da ta temelji na finančnih trgih, kot velja v ZDA, ali pa na bančnem sektorju, kot velja v Evropi, prav v tem, da s pomočjo tega kanala centralne banke čim učinkoviteje izvajajo svojo monetarno politiko. Torej, če poenostavimo, ECB deluje skozi finančni sistem (banke) in ne skozi transakcijske račune gospodinjstev.
Ekonomist z Evropskega univerzitetnega inštituta (EUI) dr. Fabio Canova na drugi strani meni, da bi bil ukrep, kot ga predlaga Muellbauer, znotraj mandata ECB. ECB bi namreč lahko enostavno rekla, če imate danes na računu 100 evrov, jih boste jutri imeli 120, kar bi povečalo inflacijo. Opozarja pa na drug problem, namreč, da sta »tarči« trenutno potekajočega kvantitativnega sproščanja, ki ga izvaja ECB in predlog helikopterskega denarja, različni. ECB skuša namreč banke z odkupovanjem obveznic prepričati o povečanju kreditiranja podjetij. Muellbauerjev predlog je, kot pravi dr. Canova, neke vrste top, ki bi sicer povečal razpoložljiva sredstva potrošnikov za nakupe in posledično inflacijo, ne bi pa bank prepričal o večjem kreditiranju podjetij.
