Franc Ferlin: Predlagani zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi je nesprejemljiv, celo škodljiv

»Predlagani zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki je v bistvu zakon o družbi za gospodarjenje z državnimi gozdovi, je s sektorskega vidika nesprejemljiv, lahko bi rekel, da je celo škodljiv. Z vidika delovanja bodoče družbe pa menim, da je koncept, če je zasnovan tako, da družba ne bo imela dovolj kadrovskih in drugih zmogljivosti, neizvedljiv. Podobno oceno sem zapisal že lani v pripombah k osnutku prvega takšnega zakona, od katerega se najnovejši bistveno ne razlikuje,« ugotavlja Ferlin.

V tej obliki in na tak način prav gotovo ni! Menim, da bi se morali takšne komercializacije upravljanja državnih gozdov lotiti drugače. Ustanovitev podjetja na vrat na nos samo za državne gozdove in v obliki gospodarske družbe, podobno kot v Avstriji, našemu sistemu ne ustreza.

Spomnimo se najprej našega ozadja! Pred dobrima dvema desetletjema smo se odločili, da bomo takratna gozdna gospodarstva privatizirali in jim za izkoriščanje gozdov podelili koncesijo, ker nam je tako narekoval zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992. Ker so gozdna gospodarstva opravljala tudi javno funkcijo, smo to s pripadajočimi delavci in sredstvi vred leta 1994 pred privatizacijo podjetij prenesli v javno gozdarsko službo na Zavod za gozdove Slovenije. V primeru državnih gozdov pa je takratna politika z zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov vzpostavila še eno ločeno gozdarsko (javno gospodarsko) službo pod okriljem kmetijstva, na katero pa gozdarski sektor nikoli ni imel ustreznega vpliva. Takšna razdelitev funkcije upravljanja državnih gozdov (torej med zavod in sklad) je že sama po sebi, brez vpliva koncesionarjev, ki so seveda takšne razmere izkoriščali sebi v prid, povzročila veliko škodo državnemu gozdarskemu sektorju. Bil bi torej čas, da to zgodovinsko napako končno popravimo!

Najprej bi morali združiti gozdarski del sklada z zavodom za gozdove, da bi bilo upravljanje državnih gozdov v enih rokah. Ta skupna institucija – za opravljanje funkcije gospodarjenja (lahko pa tudi samo upravljanja) z državnimi gozdovi in usmerjanja gospodarjenja z zasebnimi gozdovi – pa bi se s spremembo zakona o gozdovih in spremembo zakona o skladu preoblikovala v javni gospodarski zavod oziroma, bolje, v javno gozdarsko podjetje. To bi opravljalo javne in gospodarske funkcije. Za gospodarjenje z državnimi gozdovi bi bilo najbolj optimalno, če bi takšno javno podjetje imelo na voljo vse mehanizme, ki so potrebni za zagotavljanje »izkoriščanja« gozdov – mehanizem koncesij, mehanizem prodaje lesa na panju (dolgoročno in kratkoročno) in oddajo del v izvajanje z lastno prodajo lesa. V zasebnih gozdovih bi takšno javno gozdarsko podjetje poleg izvajanja javnih nalog lahko opravljalo (za plačilo) tudi gospodarske naloge – organiziranje gozdnih del in prodajo lesa za zasebne lastnike gozdov. Takšno javno podjetje bi lahko, če/ko bi zgradilo lastne logistične zmogljivosti, tudi odkupovalo les od zasebnih lastnikov gozdov.

V takšni obliki bi lahko optimalno, v skladu s sprejeto nacionalno politiko, podpirali gozdno-lesno verigo, zagotavljali največji možen posek ter prodajo lesa in njegovo zagotavljanje domači lesni industriji. Zaradi vseh naštetih razlogov torej ni prav, da – mimo zavoda za gozdove – ustanavljajo državno podjetje, zlasti ne v obliki gospodarske družbe, katere prvo vodilo bo največji možen dobiček, med drugim tudi na račun brezplačne javne gozdarske službe.

Najbolj bi nam ustrezal eden od nemških modelov organiziranosti v obliki državnega gozdarskega podjetja (na primer baden-würtemberški), ki gospodari z državnimi gozdovi, opravlja brezplačno svetovalno gozdarsko službo v zasebnih gozdovih, po naročilu pa tudi plačljive gospodarske storitve za zasebne lastnike gozdov. Slednje, med drugim, tudi 50-odstotno subvencionirajo.

Absolutno ne!

Da, če bo zagotovilo ustrezno število dodatnega in usposobljenega gozdarskega kadra. Ampak les bo za začetek prodajalo zgolj na kamionski cesti, ker ne bo imelo logističnih zmogljivosti, da bi ga zbiralo po gozdovih in prevažalo v centralna skladišča oziroma sodobne lesne centre. Vse te zmogljivosti so namreč, kolikor jih je sploh ostalo, pri koncesionarjih.

Če bi šlo samo za družbo Slovenski državni gozdovi, za katero pravim, da ni ustrezna rešitev za celoten sektor, zakaj pa ne! Lahko bi bila neke vrste kontrolno hčerinsko podjetje (v pogledu normativov, cen in stroškov), ki izvaja vsa dela v gozdovih, kar bi bilo zelo koristno za matično družbo. V primeru javnega gozdarskega podjetja pa bi bilo seveda bolje, da družba Snežnik ostane samostojna.

Kot rečeno, v okviru javnega gozdarskega podjetja ali pa tudi družbe bi kot alternativo omogočil tudi koncesije, ki bi jih lahko vnovič – vendar pod popolnoma novimi pogoji – pridobili zdajšnji koncesionarji. Bistvena pogoja bi denimo bila: dosedanja celovita ocena uspešnosti izvajanja koncesij in zagotavljanje čim višje stopnje predelave lesa oziroma vključenosti njihovih podjetij v ustrezne lesne verige. Cena koncesije za nepredelan les, če bi ga izvažali, bi se obračunavala po (višjih) cenah v tujini, tako da takšen izvoz za koncesionarje ne bi bil spodbuden.

Podjetje v predlagani obliki, ki ima za cilj največji možen dobiček od »izkoriščanja« gozdov, bo gotovo prodajalo les najboljšim ponudnikom. Za zdaj podpora domači lesni industriji, ob vseh drugih ciljih (od ohranjanja podeželja do okoljskih), v osnutku tega zakona sploh ni omenjena. Kdo pretežno so in kdo bi ob obubožani in nekonkurenčni domači lesni industriji lahko bili kupci hlodovine, je seveda jasno. Želimo pa, da bi to bili tuji strateški partnerji oziroma investitorji, ki bi dolgoročno pomagali naši industriji na noge. Takšnim pa bo prav tako treba zagotoviti ustrezna jamstva za dolgoročno dobavo lesne surovine.

Menim, da lahko široko javno gozdarsko podjetje, kot ga opisujem, ki bi delovalo v narodnogospodarskem interesu, v smeri zagotavljanja lesne surovine lokalnim predelovalnim verigam naredi precej več kot gospodarska družba (za državne gozdove), pri kateri je kljub vsemu na prvem mestu (kratkoročni) dobiček.

Po starih panožnih normativih bi bilo potrebnih za državne gozdove, ob največjem možnem poseku in v primeru, če bi podjetje samo opravljalo dela, 350 zaposlenih. Če bi dela oddajalo zunanjim izvajalcem in les samo prodajalo na kamionski cesti, bi potrebovalo 165 zaposlenih. V obeh primerih je treba za državne gozdove upoštevati še okoli 200 delavcev (preračunano glede na delež poseka), ki delajo v javni gozdarski službi na zavodu za gozdove.

Organizacijski model, pri katerem bi državnim gozdovom oziroma posredno gospodarski družbi s proračunskim denarjem zagotavljali (subvencionirali) takšno javno gozdarsko službo, ta družba pa bi na ta račun izkazovala in si delila dobiček, bi bil res »edinstven« primer, nesprejemljiv za evropske razmere.