Večina ob imenu Črna na Koroškem najprej pomisli na Tino Maze in tu se skorajda že konča. Da bi si privoščili krajši oddih v tem od boga pozabljenem kraju, kot marsikdo reče, ali na koncu sveta, kot se je pošalil eden naših izvidnikov, najbrž ne gre pričakovati. Toda zakaj ne? Morda Črna na Koroškem in njena okolica res nista turistični destinaciji na prvo žogo, vendar se pod njuno črno površino, prepredeno z rudarstvom, skriva kar nekaj zanimivosti in naša izvidnika iz Belgije sta iskreno dejala, da bi se na ta konec sveta še kdaj vrnila.
Bart Hendrickx in Benny de Kimpe sta si za svojo patruljo po Črni izmislila prav simpatično zgodbico. V vlogi dveh poslovnežev na poti iz Avstrije v Ljubljano sta se mimogrede, ker sta pač imela prost dan, ustavila še v Črni, ker sta velika oboževalca Tine Maze. »Svoj obisk Črne sva utemeljila na Tini Maze, in ko sva prišla v tamkajšnji turistični urad, sva se najprej pošalila, ali je morda Tina doma,« začne pripoved Bart, ki je nato turistično delavko pomiril, da z Bennyjem dobro vesta, da je ni, a da bosta ostala en dan v Črni. Vprašala sta, kaj jima predlagajo za ogled.
»Najprej sva vprašala, ali govorijo angleško, a je zaposlena odvrnila, da zna le malo, nemško pa da sploh ne zna in da bo poklicala nekoga, ki govori dobro angleško. Toda bolj kot je druga gospa govorila angleško, bolj je tudi prva in na koncu, ko smo se s slednjo odpravili v muzej, se je z nama že šalila po angleško, jezikovne blokade pa ni bilo več. Če bi se torej z Bennyjem že na začetku sprijaznila s tem, da ne zna angleško, in ne bi ničesar več vprašala, ne bi ničesar dobila. Tako pa sva se začela na neki način šaliti, da nisva z Marsa in sva le normalni bitji, saj se nama je zdelo, da se ženski sprašujeta le, kako za vraga sva se znašla v Črni, kjer ni kaj početi. Najbrž sta si mislili, da nekaj pač mora biti narobe, da sta se dva moška pojavila v turističnem uradu, kamor očitno le redki vstopijo. A potem se je vendarle začelo,« pravi Bart.
Medveda so umili
Dobila sta zemljevide, prospekte in knjigo o vseh štirih mestih v Mežiški dolini, Črni na Koroškem, Mežici, Prevaljah in Ravnah na Koroškem. Da je bilo vse to na voljo v angleščini, ju je zelo razveselilo, kajti turistična spletna stran je le v slovenskem jeziku, kar je Bennyju predstavljalo veliko oviro. »Večji del raziskovanja pred odhodom je tako opravil Bart, ki razume slovensko, moje dekle je našlo možnost kolesarjenja v nekdanjem rudniku v Mežici, jaz pa sem prek spleta rezerviral hotel, saj imam belgijski elektronski naslov, tako se nisva izdala,« razloži Benny. Ker v Črni ni hotela, sta prenočila v hotelu Delalut, ki je med Prevaljami in Ravnami, na elektronsko pošto so jima odgovorili takoj in v roku dvanajstih ur sta že imela rezervirano sobo, zadovoljno povesta.
A vrnimo se v Črno, na hladen in deževen petek. Da v Črni kaj veliko v tem letnem času ni početi, sta vedela že pred odhodom. Veliko namreč stavijo na pohodništvo in kolesarstvo, kar je pozimi za večji del turistov nezanimivo. »Zanimiva mi je bila zgodbica o drevesu, najevski lipi. Ste vedeli, da imajo najdebelejšo lipo v Sloveniji? Predlagali so nama, da si jo ogledava, toda do nje je treba hoditi dva kilometra. V bližini ni nobenega bara, da bi spil vsaj kavo, poleg tega se je treba najprej peljati več kot deset kilometrov do nje, zato sva se odločila, da se zgolj za eno drevo ne bova vozila tako daleč, hkrati pa je deževalo in bilo hladno,« razloži Bart.
In sta ostala v Črni, si ogledala razstavo Olimpijci iz Črne na Koroškem, rudarski muzej in nagačenega medveda, ki je sedaj bel in ne več rjav. »So ga umili,« se pošalita. Z označbami za TIC, muzeje, restavracije in druge znamenitosti nista imela težav, Črna je namreč tako majhna, da je pravzaprav vse na enem mestu. Nasproti TIC je en muzej, poleg njega še drugi, pa bar, cerkev in to je to, povesta izvidnika.
Seveda sta si ogledala tudi smučišče, kjer je naredila Tina Maze prve zavoje, a obratovalo ni, le nekaj snega sredi zelenja ju je pričakalo. Pričakovala sta, da si bosta na vrhu smučišča privoščila kavo, toda tam ni bilo ničesar; edini bar, ki je sicer še kako živahen, kadar smučišče obratuje, pa je bil sedaj seveda zaprt. »V turističnem uradu so nama tudi povedali, da je ob nogometnem igrišču možnost kegljanja na ledu, toda gospe sta se ob najinem šaljivem vprašanju, ali sploh imajo led, če nimajo niti snega, le spogledali in se vprašali: 'Pa res, ali je led še tam?'« s smehom na obrazu pove Bart. Kakor koli, znamenitosti Črne sta si vendarle dodobra ogledala, nakar je bilo treba še nekaj pojesti. Šla sta v lokalno restavracijo, a tam so ponujali le pice in špagete po bolonjsko, zato sta naročila pač slednje.
»Ko sva v turističnem uradu povprašala po lokalni hrani, so nama sicer povedali, da jo je mogoče dobiti na tamkajšnji turistični kmetiji, toda za obisk se je treba predhodno naročiti. Tako so nama od lokalne hrane ostali špageti. Ko sva vprašala, kam hodijo mladi na pivo, so nama dejali, da v tamkajšnjo kavarno, sicer pa v Prevalje ali Slovenj Gradec. Tako daleč!« doda Benny.
Rožnata svetloba, zavese in otroški kotiček
Ker se je začel počasi spuščati mrak, sta se odpravila proti hotelu Delalut, kjer sta odložila svoje stvari. V zvezi s hotelom sta ostala brez pripomb, vse je delovalo, sobe so bile lepo urejene, čiste, ni bilo hrupa, prenočitev z zajtrkom je stala 43 evrov na osebo, osebje je bilo prijazno in je tekoče govorilo angleško. »To je, vsaj takšen vtis sva dobila, bolj hotel za poslovneže kot turiste, mislim, da sva bila edina turista. Bilo je polno avtomobilov z italijanskimi in hrvaškimi tablicami, gostov, ki so bili poslovno v Mežiški dolini,« pojasni Benny.
Dan se je resda že končal, a večer se je za Barta in Bennyja šele začel. Po vzoru lokalne mladine sta se najprej odpravila v središče Prevalj na kavo in nato na pivo. »Tam je bil bar z rožnato svetlobo in zavesami,« začne pripoved Bart, Benny pa z nasmehom nadaljuje: »Prihajava iz države, kjer rožnata svetloba in zavese pomenijo nekaj drugega. (smeh) Tudi pri nas streže osebje, a drugačno.« Bart: »Tako je, toda v tem lokalu so ponujali torte, kavo, imeli so celo otroški kotiček v zeleni barvi. Po kavi sva raziskovanje nadaljevala v drugem baru, kjer sva tri ure sedela ob točilnem pultu in spila štiri piva.«
Tudi ta izkušnja jima je bila precej zanimiva. V baru je bilo namreč malo ljudi, in ko so slišali, da govorita angleško, so le malce zadržano pogledovali proti njima, a ogovorili ju niso. Tudi natakarica ne, ki je pred njiju molče postavila pijačo, in to je bilo to, povesta. »S to natakarico, dekletom v baru, sem želel malce govoriti, a ni bilo nobenih možnosti. Saj nama ni bilo dolgčas, zabavala sva se na svoj način, debatirala o politiki, ženskah, življenju in Sloveniji nasploh,« reče Bart, Benny pa spomni na izkušnjo, ki sta jo isti dan doživela na poti v Črno na Koroško, kamor sta se odpravila čez Jezersko in skozi Železno Kaplo. Njuna zgodba o dveh poslovnežih iz Avstrije je tako celo nekako držala. »Na poti sva se ustavila v Železni Kapli in šla v tamkajšnji bar in restavracijo. Po pol minute se je začela natakarica že šaliti z nama, midva sva se tudi šalila, temu so se priključili še drugi gostje in tako se je razvijalo. Če bi bila resnična turista in nama ne bi bilo treba iti v Črno, bi verjetno še vedno sedela v tisti gostilni.« Je sploh še mogoče povedati bolj nazorno, kaj je bistvo turizma?
Po treh urah sta se naša izvidnika vrnila v hotel, kjer sta si privoščila okusno večerjo. Prekajeni file postrvi, jelenov hrbet s hruško, jelenov zrezek v poprovi omaki in vino iz Goriških brd. Oba sta se strinjala, da je bilo vse na krožniku in ob njem preprosto odlično.
Podzemlje Pece s kolesom
Očitno so se začele stvari razvijati v pravo smer in zjutraj ju je pričakal prav tako odličen zajtrk, ponudili so jima tudi, da jima spečejo jajca, še posebno, ker ju je čakal aktiven dan v nekdanjem rudniku svinca in cinka v Mežici, kamor sta se odpravila kolesarit po opuščenih rudarskih rovih pod Peco. »V petek so nama v turistični agenciji v Črni uredili vse za sobotno kolesarjenje, dobila sva celo malce popusta. Z nama je bila vodnica Lara, pridružil se nama je še par iz Celja. Kolesarili smo dve uri in pol, bilo je fantastično,« pove Benny.
Oba z Bartom je zaprti rudarski kompleks navdušil. Benny: »Zanj se res splača priti v to dolino. V teh rovih lahko kolesariš, se voziš s kajakom, starejši si lahko rove ogledajo z vlakcem. Ogromno sva videla: les, ki odmira in je zaradi vlage in teme popolnoma drugačen, kot če bi odmiral zunaj, porušene strope rovov in stroje, ki so jih uporabljali pri delu in vrtanju v strop ter so bili izjemno težki. Tu so nekoč delali celo otroci in ženske. Zelo je poučno in še zabavno povrhu, takšne stvari bi morale biti del učnega programa v šolah. Vsekakor bi se vrnil tja in se šel z otroki voziti s kajakom.«
Poleg podzemlja Pece sta si ogledala še muzej rudarstva, ki je v sklopu celotnega kompleksa, tam je lepo urejen bar, kjer sta ob koncu kolesarske ture nazdravila z domačim žganjem, ne manjka pa niti trgovinica s spominki. »Kupiti je mogoče koščke kamnin in mineralov, ki so jih izkopavali tu, od cinka, svinca do kalcita, vulfenita, tudi majice in podobno. Tudi v TIC v Črni lahko kupiš majice z napisom I love Črna,« pove Benny.
Zadovoljna s turistično ponudbo podzemlja Pece sta želela še nekaj pojesti; v turističnem rudniku Mežica so jima predlagali restavracijo Koroš'c, ki pa je bila zaprta, zato sta se morala spet zadovoljiti s picerijo. Tam sta naročila najbolj lokalno pico, kot jo je mogoče dobiti na Koroškem, pico koroška, in lokalno pivo, dobila pa laško in union. »Bilo je res smešno, laško in union sta slovenski pivi, ne lokalni, to veva tudi sama. Tega nisva pričakovala, pač pa morda kaj manjšega, posebnega za to okolje, če seveda obstaja,« pravi Bart o njuni zadnji gostilniški prigodi na Koroškem.
A vse to ni vplivalo na njuno mnenje o Črni in njeni okolici. Bart: »Na neki način sva dobila, kar sva pričakovala – nič, toda iz tega nič sva naredila nekaj.« »Iskreno, od Črne nisem veliko pričakoval, zdelo se mi je, da ne bo veliko videti. Izvidnico sem si vzel kot dan, ki ga bom preživel z Bartom, dan brez službe, ko se bova malce družila, govorila neumnosti… Belgijci imamo za takšne stvari zanimiv izraz, za katerega ni prevoda,« pove ob koncu Benny in doda, da pa je opuščeni rudniški kompleks v Mežici z vso svojo ponudbo vsekakor vreden ponovnega obiska. Pravzaprav, pravi, se je v kombinaciji s poletjem, pohodništvom in turistično kmetijo vredno vrniti na ta konec sveta.
