Primer dve. Severna Koreja. Obstaja, čeprav po vseh teorijah za to nima najmanjšega fundamenta. Zato posnamejo film, v katerem je predsednik te države nekaj najneumnejšega, kar si človek lahko zamisli, čeprav bi njemu podobnih državnikov našli v številnih državah z zdravo kapitalistično liberalno miselnostjo. Film (Intervju) seveda ni nastal zato, da bi se gledalci na Zahodu božično-novoletno hahljali, saj tudi brez njega vedo, kakšen je Kim tretji. Namenjen je Severnokorejcem, da jim morda poči film med gledanjem filma in sami strmoglavijo predsednika, kajti takšnega gumpca si res nihče ne želi na čelu države. Seveda, zdaj je treba samo še film spraviti v severnokorejske kinematografe in – adijo Kim, dobrodošel neoliberalizem!
Kubanskega socializma so si varuhi edine prave ureditve lotili drugače. To, da so ZDA izpustile nekakšne kubanske vohunske amaterje, je brez veze. Da sta papež in Kanada nekaj posredovale pri spravi, je stranskega pomena. Resnica je naslednja. Američani so dali znanje, tehnologijo in letalski prevoz za spermo, da je v ZDA na 16 let obsojeni kubanski vohun lahko umetno oplodil lastno ženo na Kubi. Ga ni Kubanca, ki se ob tej dolgo skrivni humanitarni potezi Američanov ni iskreno razjokal in javno izjavil, da mu je dovolj socializma, kastrov in zvijanja cigar.
V njihovi soseščini, v Venezueli, ki jo ZDA že leta davijo kot anakonda srno, so doslej preživeli marsikatero podlo atako – od pomanjkanja toaletnega papirja, do električnih mrkov. Toda, da je eden najslavnejših izdelovalcev sladoledov na svetu Coromoto, ki je s svojimi 863 okusi zapisan tudi v Guinnessovi knjigi rekordov, zaprl štacuno zaradi pomanjkanja mleka v Venezueli, je udarec, ki ga ne bi preživela niti Danska, če bi zaprli tovarno legokock. Kaj naj zdaj ližejo Madurovi podaniki? S čim naj si sladijo socialistično življenje? Toda zakaj je zmanjkalo mleka, ko pa je krav prav toliko kot lani? S podlo propagando in razvezano vrečo denarja so večni zunanji sovragi chavezovine pripravili venezuelske notranje sovrage socializma, da pijejo mleko v nerazumnih količinah ob vsaki priložnosti in vsaki hrani. Tvegajo holesterol, putiko, ulkus, samo da slovitega sladoleda ne bo, brez njega pa sledi kontrarevolucija in zmaga kapitalizma. Podlo in pritlehno, mar ne?
