Vem, da so številni ljudje v stiski, vendar moramo hkrati vedeti, da so cene hrane v primerjavi z drugimi dobrinami tako nizke kot še nikoli v zgodovini. Če preračunate ceno žvečilk, praška, zobne kreme na kilogram in jo primerjate s ceno mesa, boste videli, da je meso daleč najcenejše, čeprav so stroški proizvodnje precej višji. Kilogram žvečilnih, ki so v bistvu sladkor in gumijevec, stane tudi 40 evrov, povprečna cena mesa pa je med tremi in štirimi evri. Ampak ljudje kupujejo impulzivno, vidijo reklamo, popuste in jih premami, čeprav stvari dejansko ne potrebujejo. Za hrano jim tako ostane manj denarja. A mi kupce nagovarjamo, naj kupijo manj, ampak kvalitetno. Ni treba, da se miza šibi pod hrano.
Dejali ste, da je hrana najcenejša v zgodovini, kako to vpliva na vaše marže?Trenutno smo v neki spirali nizkih cen, 30-odstotno znižanje, 50-odstotno znižanje, vseskozi akcija, akcija, akcija. Skrajni čas je, da se to neha. Hrana ne more biti poceni in kakovostna. Zaradi znižanj cen smo kot proizvajalci stisnjeni v kot, določena podjetja v prehrambni industriji so na robu preživetja in zato iščejo načine, kako čim ceneje proizvajati prehrambne izdelke. To seveda pomeni, da uporabljajo nadomestila, ki niso strup, ampak hkrati niso prava hrana. Meso na primer ni več meso, ampak je mešanica proteinov in vode. Mi nismo dragi zato, ker bi imeli visoke marže, ampak zato, ker naša surovina, nadgrajena s časom, delom, soljo in začimbami, postavi že na začetku razmeroma visoko notranjo ceno.
Vaši izdelki so tudi na policah Mercatorjevih trgovin. Se je kaj spremenilo od Agrokorjevega prevzema?Zaenkrat ne, a se zavedam, da spremembe prihajajo. Ko gre nekdo v takšno investicijo, išče sinergije. Kakšen vpliv bo imelo to na nas, je težko reči, vendar že iščemo priložnosti v filozofiji novega lastnika.
Se bojite, da vas lahko nadomesti kakšen hrvaški proizvajalec?Ne. Bolj kot konkurence se bojim filozofije trgovca. Ne sodelujemo z diskontnimi trgovci, tudi ne želimo sodelovati z njimi. Če bo Mercator šel v te vode, bomo morda celo sami prekinili sodelovanje, saj ne želimo spremeniti naše filozofije in razvrednotiti blagovne znamke. S pritiski na cene, z dodatnimi obremenitvami pogodbenih razmerij bi izgubili ekonomiko, kar bi vodilo v spremembo proizvodnega procesa. Naša filozofija je, da naredimo izdelek, mu določimo lastno ceno in šele nato maržo.
Imate dovolj proizvodnih zmogljivosti, da bi lahko začeli sodelovati s kakšnim velikim evropskim trgovcem v primeru prekinitve sodelovanja z Mercatorjem?Ne, niti nimamo te želje. Naš razvoj temelji na kvaliteti. Z zadnjo investicijo se je vrednost našega proizvodnega objekta povišala z enega na štiri milijone evrov. Naše proizvodne kapacitete pa so hkrati zrasle za 30 odstotkov. Lahko smo kvečjemu dobavitelj tako imenovanih gourmet izdelkov v kakšno večjo verigo. Ne delamo izdelkov masovne prodaje in jih tudi ne moremo.
Koliko prihodkov ustvarite s prodajo velikim trgovcem?Približno 50 odstotkov (podjetje Kodila je lani ustvarilo skupno 2,7 milijona evrov prihodkov, op. p.). Drug steber je maloprodaja in direktna prodaja ključnim kupcem. Na obeh stebrih rastemo od 10 do 15 odstotkov na leto, pri čemer se trudimo rast uravnotežiti. Ne želimo priti v položaj, ko bi bili odvisni od enega kupca.
Kako vidite vlogo malih podjetij in obrtnikov med krizo in v prihodnje? Je to zgodba, ki jo moramo Slovenci razvijati ali so priložnosti drugje?Slovenija je majhna država, zaradi česar ne more biti dom številnih velikih podjetij. Na živilskopredelovalnem področju ne moremo imeti velike multinacionalke. Za to nimamo niti človeških virov niti dovolj zemlje. Uspešnejši moramo biti z malim gospodarstvom.
Po drugi strani nekateri pravijo, da so za poslovni uspeh v mesarstvu ključne ekonomije obsega in zakol najmanj petih milijonov glav živine na leto. Je slovenska mesarska industrija premajhna, da bi preživela?Dejstvo je, da se svet spreminja, pridelava hrane je globalna. Veliki se grozdijo v multinacionalke, postajajo še večji in majhni jim v ekonomskem smislu ne moremo konkurirati. Vendar so kupci različni. Eni kupujejo zato, ker morajo jesti, drugi pa zato, ker v hrani uživajo ali se želijo zdravo prehranjevati. Tu je pravi potencial za slovenske pridelovalce hrane. To velja tako za turizem kot direktno prodajo.
Kakšen vpliv na slovensko prehrambno industrijo bo imel čezatlantski trgovinski in investicijski sporazum (TTIP), ki naj bi na evropske police uvrstil poceni gensko spremenjeno sadje in zelenjavo ter meso živali, hranjenih z gensko spremenjeno krmo?Nedvomno negativen, saj bodo morali proizvajalci intenzivneje iskati kupce, ki si želijo in so tudi pripravljeni plačati več za kakovostnejšo hrano. Cenovna konkurenca v velikih trgovskih centrih bo ostrejša in ljudje, ki že danes gledajo na cene, bodo posegli tudi po gensko spremenjeni hrani. V segmentu vrhunske kulinarike pa ne pričakujem pretresov, saj je ta lokalnega in ne globalnega značaja.
Bo država znala zaščititi interese slovenske prehrambne industrije? V prašičereji ji je spodletelo, tudi vinu tokaj smo morali spremeniti ime.Je pa zaščitila teran. (smeh) Tako kot v gospodarstvu tudi v prehrambni industriji pogrešam strategijo, v kateri bi se prepletali gospodarstvo, živilstvo, turizem in kulinarika. Premalo se vlaga v promocijo in razvoj. Prvič, v Sloveniji bi ob ustrezni promociji turistom lahko ponudili domačo slovensko hrano, kar je neke vrste izvoz. A je ne, saj je 90 odstotkov turističnih zmogljivosti v lasti slabe banke in drugih finančnih institucij, ki jih zanima samo dobiček za kritje napačnih odločitev preteklosti. In drugič, s prodajo in promoviranjem slovenske hrane na tujem bi privabljali turiste v Slovenijo. V avstrijski južni Štajerski proizvajalci prehrambnih izdelkov te prodajajo in promovirajo na tržnici v Münchnu. Stroške za stojnice in prostore jim plačuje država. To je pravi marketing, ki prinaša nove stranke in prepoznavnost, po drugi strani pa dobijo posel tudi hotelirji, gostilničarji in ne nazadnje širša regija, saj hodijo turisti pogledat, od kod izvira kakovostna hrana. Dunajčani se peljejo tri ure, samo da gredo na kosilo na južno Štajersko.
Gospodarstveniki že dlje časa opozarjajo na odsotnost gospodarske strategije, administrativne prepreke, rigidnost trga dela, visoke davke... Kaj najbolj pogrešate v slovenskem poslovnem okolju?Moti me, da država na vseh ravneh ne razume, da je gospodarstvo tisto, ki daje denar, iz katerega se financira. Najhuje pri tem je, da je v preteklosti javni in evropski denar namenila za projekte, ki so sami sebi namen in od katerih gospodarstvo nima nič. Medtem so podjetja vse bolj obremenjena in so prisiljena v zniževanje stroškov. To pomeni zniževanje plač in odpuščanja, saj delodajalci ne moremo zniževati finančnih stroškov, ki so enormni, čeprav se Evropa kopa v poceni denarju. Na posojilo za obratni kapital plačujem sedemodstotno obrestno mero. Toliko se v vseh normalnih državah zaračunavajo zamudne obresti.
Slovenija ni normalna država, to se vidi tudi v šolstvu, ki ne priskrbi gospodarstvu ustreznih kadrov. Zakaj, mislite, je tako?Tu se mi zdi, da bi morala odigrati ključno vlogo OZS, ki jo vidim kot vodjo dialoga med obrtniki in izobraževalnimi institucijami. Država bi morala s pomočjo OZS spodbuditi poklicno izobraževanje, zaenkrat enostavno nimamo pravega modela.
Želite reči, da je Slovenija tovarna gimnazijcev in študentov, medtem ko se vse manj mladih vpisuje na strokovne šole?Ne samo to. Poklicne šole niso povezane z obrtjo in gospodarstvom. Obstaja prepad. Obrtniki dobimo kader, ki ima neko teoretično znanje, kar je seveda pomembno, a premalo praktičnega znanja. Težava je, da sploh nimamo priložnosti prepoznati potencialnih kadrov. V tujini se delodajalec in vajenec spoznata že med šolanjem. Koristi imata oba, obrtnik dobi usposobljen kader, vajenec pa zaposlitev.
Na slovenskem trgu dela torej sploh ni primernih kadrov za vas. Morate vse potencialne zaposlene priučiti vaše obrti?Tako je. Šolski sistem ni dovolj usmerjen v praktična znanja, tudi za razne delavnice je pogosto škoda časa in denarja, saj dobijo mladi tam manj znanja kot pri delodajalcu.
