Danes bi bil domoljubni založnik tisti, ki bi imel dovolj denarja in bi dobro plačal domače avtorje. Večino denarja, ki bi ga zaslužil, bi vrnil v knjižno proizvodnjo, pro domo sua, dobesedno, za svojo hišo.
Tudi vi ste bili, četudi kot urednik, nagrajeni za »poseben prispevek k založništvu in knjigotrštvu«. Je to dvoje danes torej spet neločljivo povezano in je bilo razumevanje urednika kot zgolj skrbnika literature in njegovih avtorjev le zgodovinski premor?Danes je knjigotrštvo vsekakor del urednikovanja, od izbire in načrtovanja knjige naprej. Pri tako velikih firmah, kot je Mladinska knjiga (MK), se to vedno počne v sodelovanju s prodajnim oddelkom in marketingom. Mislim, da je prav, da se vsi usedejo skupaj, drugo vprašanje pa je, koliko je kdo fleksibilen. Načeloma lahko rečem, da se program čisti in je boljši, če so vključeni tudi tisti, ki knjigo prodajajo. Danes jo je namreč težje prodati kot narediti.
Lahko knjigotrški oddelek predlagano knjigo tudi zavrne?Seveda, in včasih imajo prav, včasih se pa seveda zmotijo. Včasih tako kakšna reč ne izide samo zaradi predsodkov o tem, kaj da bralec hoče, kaj rad bere. Recimo Knjiga mrtvih Marka Zorka. Tržniki so se celo strinjali, da je knjiga dobra, a so jo zavrnili zaradi naslova, češ s takšnim naslovom se ne bo prodajala. No, pozneje smo jo v kulturnem društvu Myra Locatelli izdali v navezi z Mladino in jo, kljub zloglasnemu naslovu, prodali v kar 3000 izvodih. Drug primer, kjer je sicer šlo za odklonilno mnenje glavne urednice, je bila knjiga Maruše Krese Vsi moji božiči. Tokrat je bil naslov dober, a vsebina menda preveč zagrenjena za božič, ko hočejo ljudje pred seboj imeti lepo čtivo. Vsi moji božiči so se kasneje ne le lepo prodajali, ampak tudi užili kritiški in bralski sloves ene najboljših knjig kratke proze v slovenski literaturi. A vse to je del legitimne igre, dokler ena ali druga stran ne dobi premočne vloge. A midva z Andrejem Blatnikom sva imela precejšnjo avtonomijo, Cankarjevo založbo (CZ) so jemali kot nekakšno paradno blagovno znamko MK in večinoma niti ni bilo razhajanj. Nenazadnje pa je skoraj vsako leto padla tudi kakšna prodajna uspešnica, od Pahorja do Napotnika.
Bi kak mlad urednik ali urednica tudi tako dobro vozil s tržniki?Seveda bi, če bi hotel. Stari mački imamo izkušnje, mladost pa sveže znanje in željo po preboju, da ne rečem po pravičnosti in ustreznosti, in ko začne ta želja urejati svet… Seveda pa to ni posel za sive miške, treba je biti prepričljiv in prodoren in firmo vsakokrat sproti prepričati, da prodaja simbolno vrednost, kulturni kapital, ki ima tudi svojo vrednost – in ceno. Mladega ekonomista o tem niso posebej poučili, to je naloga mladega urednika.
So najtrši prodajni oreh novosti, domači prvenci ali prevodi neznanih avtorjev?Tudi če so, to k sreči kompenzira Javna agencija za knjigo (JAK), ki takšne novosti podpre ravno v tolikšni meri, da po plačilu avtorja ali prevajalca in po prodaji deleža knjižnicam založba ne ustvari izgube. S tem je olajšana odločitev založnika, da bo prodajno morda neperspektivno knjigo uvrstil v program. JAK torej v tem smislu opravlja svojo funkcijo, v korist avtorjev in bralcev.
Avtorji se pritožujejo, da so založbe spodnjo mejo honorarjev, ki jo je določil JAK, v resnici izkoristile, hkrati pa tudi zgornjo.To drži, a nesubvencionirani prevodi so plačani še manj. Nekateri uspešni avtorji se raje odločijo za pogodbe, vezane na naklado, ker pač predvidevajo, da bodo s prodajo zaslužili več kot s fiksnim honorarjem. Tudi v tujini je honorar v večji meri odvisen od prodaje, glavnina prodaje pa se zgodi v dveh, treh mesecih, v Franciji na primer od septembra do decembra. Čas prisotnosti knjige v knjigarnah se krajša, kar se ne proda v enem letu, je obsojeno na pozabo, zato imajo avtorji tudi velike promocijske obveznosti. Danes se tudi knjige prodajajo v sunkih, ki nenadoma privabijo veliko množico, nato pa interes hitro tudi ponikne: vsi ostali naslovi se uvrstijo v tako imenovani 'dolgi rep', ki zanima specializirane odjemalce in zahteva intenzivne raziskave ter inovativne pristope.
Na teh prodajnih sunkih založbe izdelajo svoja tržna pričakovanja, skladiščenje se jim zdi nepotreben strošek. S hiperprodukcijo novih knjig si izpodrivajo svoje lastne izdelke, ki gredo na jezo bralcev v razrez; zgodi se, da založbe niti za lastni arhiv ne ohranijo nekaj primerkov.CZ je imela do selitve na MK svoj »bunker«, v katerem je hranila tri do pet primerkov vseh svojih knjig. Potem se je to zaradi prostorske stiske ali pač nove organizacije izgubilo, danes pa je to oteženo zaradi hiperprodukcije. Pri MK sicer uredniki dobijo seznam knjig za razrez in lahko zavrnejo uničenje določenih naslovov. Tisti bunker s tremi do petimi primerki bi pa morda veljalo obnoviti zaradi specifike in preglednosti, ki jo ponuja spletna prodaja. Evo, priložnost za podjetnega mulca, ki bo ustanovil knjižno bolho na spletu in se pogodil z založniki za tistih pet izvodov! Bralci pa bodo zmeraj lahko pobrskali za izgubljenim naslovom.
In če se nama knjige že tako smilijo, pojdiva čez lastni prag v zabasani stanovanji: kam s knjigami, ko smo jih nakopičili že do stropa, pa nimamo srca, da bi jih vrgli stran?
Jaz imam recept: postavite jih na poštne nabiralnike. Takoj najdejo novega bralca.Ja, to je pa že druga zgodba, ki jo mi profesionalci radi pozabljamo, namreč to, kako radi imajo knjige ljudje, ki sicer nikoli ne gredo v knjigarno ali knjižnico, če pridejo same k njim domov. Sam se tega zavedam, odkar poleti na svoji domačiji v Volčah organiziram literarne dogodke. Kako pozorno in s kakšnim veseljem pridejo okoliški prebivalci poslušat avtorje! Predvsem jih zanimajo esejistika, lažja humanistika, dokumentaristika, leposlovje nekoliko manj, čeprav znano pesniško ime še vedno zapolni vse sedeže.
Ali založniki z jamranjem pretiravajo?To ni nobeno pretiravanje, to je že folklora. Poglejte zapise ob vseh tridesetih knjižnih sejmih: vsakokrat je knjiga odrešiteljica naroda, in to taka uboga odrešiteljica, ki je zraven še sirota, ker se te njene rešilne vloge ne podpira dovolj! Neke sorte sistematični pritisk. Dejstvo je, da je bilo pred krizo založništvo, v svetovnem merilu, ena najbolj propulzivnih industrij, je pa res, da je zdaj pred hudim prestrukturiranjem.
Ko omenjate zlate čase, tudi tedanji direktor MK Milan Matos je bil prejemnik enake nagrade kot vi, a je kasneje založbo zavozil in na koncu prodal. Tako kot se je godilo podjetjem številnih drugih nagrajencev GZS, ki so zdaj na Dobu.Matos je v tistem času iz MK naredil balkanski mini imperij. Pritegnil je še CZ, za katero se je pulil tudi DZS Bojana Petana, kupil je založbe v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, v Romuniji, Bolgariji, načrt je bil izjemno velikopotezen. To je bil čas, ko so vsi nekaj kupovali, vlekli na kup, bili prepričani, da je treba firme povečati in da »obvladajo« Balkan. A že takrat se je lastnik neke naše računalniške firme čudil: »Pa kaj hodite kupovat firme čez mejo, ko pa imate tu najboljši možni monopol, jezik?« No, založba utegne zdaj končati na slabi banki. Nekaj je pri vsem tem škoda: uredniki iz matične slovenske redakcije v tem času nismo mogli uveljavljati izjemne primerjalne prednosti, da bi slovenske avtorje, vsaj tiste najboljše, izdale še hčerinske založbe v omenjenih državah, ta možnost sploh ni bila vgrajena, četudi bi bila logična in donosna – zato, da privabi in priveže k založbi domače avtorje, pa naravnost fantastična.
Si lahko predstavljate, da bi šla MK k vragu?Si, čeprav… Saj ne morem tako razmišljati o ljudeh, s katerimi sem delil delovnik in usodo. Ampak ja, še vse se je nadomestilo. Šla je pod vodo DZS, nas so skrčili na blagovno znamko, a pojavile so se nove založbe. Življenje ima to zoprno lastnost, da zmeraj najde pot.
Kako je v pokoju?Dobro, haha! Nadaljeval bom z literarnimi dogodki, Volče prihodnje leto praznujejo tisočletnico prve omembe, malo bom prevajal, lepo bo.
