V Evropi živi 600.000 ljudi, ki nimajo domovine. Niso ne Britanci, ne Poljaki ali Slovenci. Niso niti Kitajci, Tanzanijci ali Mehičani. Uradno so... od nikoder. Zaradi različnih razlogov so se znašli v položaju, ko jih nobena država na svetu ne priznava za svoje državljane. Zaradi tega ne morejo do opravil, ki se zdijo običajna: ne morejo se zdravstveno zavarovati. Ne morejo odpreti bančnega računa. Tudi poroka odpade. In tako naprej. Prikrajšani so za osnovne pravice, ki izhajajo iz državljanstva.
Eden takšnih je Luka. »Uradno me ne priznavajo niti za očeta mojega sina. Mojega imena na njegovem rojstnem listu ni. Niso ga hoteli zapisati, ker nimam dokumentov, s katerimi bi dokazal svojo identiteto,« pravi Luka. Rodil se je v Ukrajini, ko je bila še del Sovjetske zveze, in odraščal v sirotišnici. Leta 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla, se je pri petnajstih letih odpravil na Slovaško, brez dokumentov. In nima jih še do danes. V teh letih so ga zato večkrat pridržali, oblasti so ga želele tudi deportirati. Toda kam? Zato v pravnem vakuumu še naprej živi na Slovaškem, s partnerko, s katero ima osemletnega sina. A v uradnih papirjih ni njegov oče. Urediti si ne more niti zdravstvenega zavarovanja.
Za tak postopek kot za begunce
Lukov primer je eden tistih, ki jih je v svojem poročilu zbrala Evropska mreža o osebah brez državljanstva (ENS). Pretekli teden je mreža svoje poročilo postavila pred evropske parlamentarce. Priložnost je bila primerna: 60. obletnica konvencije Združenih narodov o osebah brez državljanstva, ki je niso ratificirale še štiri članice Evropske unije. A zahteva mreže ENS in njene peticije evropskemu parlamentu ni le to, da Ciper, Estonija, Malta in Poljska dokument končno spravijo pod streho. Večji problem je, da dvaindvajset članic EU še vedno nima mehanizma, s katerim bi ugotavljale, ali je neka oseba brez državljanstva. Imajo ga le Francija, Italija, Latvija, Madžarska, Španija in Velika Britanija.
»Resnični problem je ta, da razen šestih članic države v EU nimajo postopkov za določanje statusa ljudi brez državljanstva, ki tako leta ali celo desetletja živijo v statusnem vakuumu. Tako kot imamo postopke za azilante oziroma ugotavljamo, ali je nekdo upravičen do statusa begunca, bi morali imeti enake mehanizme za ljudi brez domovine,« je za Dnevnik dejal Chris Nash, direktor ENS. V evropskem parlamentu so izrazili zahtevo, da naj vse države članice postopke vpeljejo do konca leta 2016. Če bi obstajali, bi namreč lahko z njimi ugotovili, ali je nekomu res nemogoče najti domovino. In če je ni mogoče najti, bi imela oseba pravico do dovoljenja za začasno bivanje v državi, kjer bi postopek tekel, kasneje pa bi lahko zaprosila za dovoljenje za stalno bivanje in za državljanstvo, pravi Nash. »Evropa na splošno predolgo dopušča, da posamezniki brez državljanstva obstajajo kot 'duhovi v legalnem sistemu',« pravi Nash.
Razpad držav pospešil problem
600.000 ljudi ni majhna številka. Kot pravi Nash, veliko primerov izhaja iz časa razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije (zlasti je problem opazen pri Romih), pa tudi iz primerov po svetu. »Iz Sloveniji je zelo znan primer izbrisanih, ker so se nekateri od njih znašli v položaju, ko niso imeli nobenega državljanstva. Slovenija je ratificirala konvencijo OZN o osebah brez državljanstva, nima pa postopka za določanje statusa,« pravi Nash.
Še hujši kot v Evropi pa je problem v svetovnem merilu. Po ocenah OZN je namreč na Zemlji dvanajst milijonov apatridov, konvencijo OZN o statusu oseb brez državljanstva pa je ratificiralo samo 83 od 193 držav članic.
