Biti vprašan pred tablo je vselej pomenilo možnost, da pred celim razredom izgovoriš nepozabno neumnost, da zajca uvrstiš med perutnino ali da obstaneš pred zemljevidom sveta z upanjem, da ti bo Ljubelj skrivoma pomežiknil, da se ti torej zgodi polom, ki te bo spremljal do konca tvojih šolskih dni.
Pozneje v življenju spoznaš, da smo si ljudje različni in da so na svetu tudi takšni, ki so radi vprašani, in da ni z njimi nič tako zelo narobe, da so pač drugačni, a takrat smo to sošolko sovražili bolj kot čežano iz šolske menze. In ni ga bilo na svetu večjega užitka, razen telovadbe in eurokrema seveda, kot če se je tej sošolki zalomilo in se je pred tablo namesto piflarke, ki je še enkrat več pojedla kaseto, znašla revica, ki nenapovedano odgovarja snov, ki je sploh še nismo obravnavali. Ena od nas torej.
Ki pa seveda ni bila ena od nas, ker se mi nikoli nismo sami javljali, da bi bili vprašani. Zato je bil njen zdrs največji žur in v razredu je nastal kraval. Privoščljivo smo se hihitali njeni zadregi, se krohotali vsaki napačni besedi, jo obmetavali s papirčki in zmerljivkami in na koncu, ko je bila nesrečnica že skoraj v solzah, je neki pobalin še glasno predlagal, da naj, ko je že tam gor, odgovori še na to, kaj je počela včeraj za šolo in kje je bila, ko smo v torek pisali zgodlo.
No, fantje smo vse to počeli, punce so te otročarije najbrž prerasle že v mali šoli in so samo zavijale z očmi, ker smo se jim zdeli zlobni in nesramni in kar je še teh odraslih izrazov za prfuknjene idiote, kar smo v tistem trenutku bili. In ko je na koncu tovariš razočarano odkimal in razredu oznanil sošolkino nezadostno oceno, nas je zajela takšna evforija, kakor bi nam bil sporočil, da sta odpadli zadnji uri in da gremo lahko domov. Malokrat smo bili tako srečni, kot če je kakšna preveč pridna sošolka za trenutek delila usodo nas, zgub iz zadnjih klopi.
Zato mi, priznam, ni bilo posebej težko razumeti kravala, ki so ga po ponesrečenem preverjanju znanja Alenke Bratušek zagnali tukajšnji otročiči. Razumel sem, da bi jo, če bi le lahko, z veseljem še spotaknili na hodniku, ji skrili čevlje in zlomili geo trikotnik, ker je vse to pač v skladu s človeško, no, z moško naravo, predvsem pa z obnašanjem nezrelih ljudskih množic, ki se rade privoščljivo posmehujejo padcu visokoletečih povprečnežev. V naši kulturi se to za povrh še šika, napuh je pri nas greh, ambicija zločin, biti ženska pa tudi ni prav posebej sprejemljivo družbeno vedenje.
Ta del zgodbe, pravim, sem razumel, še vedno pa ne morem razumeti, da je večina kolektivnih zasmehovalcev zraven tulila še o nekakšni sramoti in o tem, da so se tudi sami počutili osramočene, ker naj bi naša nekdanja predsednica vlade s svojim nastopom osramotila celotno slovensko državo, vse Slovence, doma, po svetu in v zamejstvu, od Helene Blagne do Slavoja Žižka.
Tega, priznam, sploh ne štekam. Že nekaj dni tako vztrajno brskam po svojih osnovnošolskih spominih, vračam se vse tja do vrtca, a se ne morem spomniti enega samega primera, ko bi se kdorkoli počutil osramočenega zaradi tega, ker se je nekdo drug osramotil v njegovem imenu. Občutek sramu je bil, vsaj pri nas na Fužinah je bilo tako, vselej skrajno ekskluzivno čustvo, namenjeno izključno osebnim neuspehom. Sram te je bilo le takrat, ko si sam bleknil, da je najvišja gora v Afriki Ekvator ali ko te je pretepla punca ali ko je Almir celemu razredu povedal, da si prdnil.
Da bi od sramu zardevali, ko je nekdo drug, pa četudi tista osovražena sošolka, ponesrečeno predstavljal naš razred ali šolo, nam ni prišlo na misel. Predvsem pa ni nihče nikoli celi šoli veselo razglašal, da ga je sram, ampak je, če ga je že res bilo, povesil pogled, zaril glavo med rame in se molče udiral v zemljo.
Zato mi nekaj govori, da so si vsi tisti, ki so pretekle dni poudarjali, kako zelo nerodno jim je bilo in da Alenka Bratušek ni osramotila le sebe, ampak vse nas, to preprosto izmislili, da bi bili videti boljši, kot v resnici so. Niso oni bili privoščljivi, niso se zabavali ob neuspehu drugega, niso bili otročji pobalinčki, ker njih je bilo pa sram.
Japajade. Ne vi meni sramota. Nehajte se pretvarjati, da ste odrasli ljudje, ampak vzemite raje v roke svoje pihalnike, ker pred tablo že stoji nova nadebudna in prepametna sošolka, tista, ki na rojstnodnevnih zabavah rada kliče duhove in ki vam je nekoč med odmorom pokazala tisti trik, ko četverica prekriža roke tik nad glavo sedečega sošolca, potem pa ga z neverjetno lahkoto dvigne v zrak. Njo boste lahko iz zadnjih klopi spraševali, ali verjame v Harryja Potterja in življenje po njem, ali zna z očmi ukriviti žličko in kam je izginil Robert Časar.
Pa še to. Tovariš vas bo vmes večkrat opomnil, da niste več v vrtcu in da se obnašajte temu primerno, a vi ga v dobro lastne zabave, prosim, ignorirajte.
