Ob branju nemalokrat naletimo na pravopisne ali stvarne napake, slogovne nerodnosti, napačne delitve ali zgrešene prevode. Marsikdaj se celo zgodi, da se naslov na zunanji platnici ne ujema s tistim na notranji strani, včasih pa pred bralca pride tudi kakšna opomba, ki ni namenjena njegovim očem. Nekoč je v enem izmed prevodov Maxa Webra v drobnem tisku menda pisalo: »Sploh ne vem, za kaj gre.«
Redke založbe z lektorji
Moderator četrtkove debate dr. Samo Rugelj je urednika Zdravka Dušo in Bronislavo Aubelj ter prevajalko dr. Nado Grošelj izzval z vprašanji, ali imajo slovenske knjige v primerjavi s tujimi več napak, kako izdajati knjige brez napak in ali se je iz napak mogoče kaj naučiti. Pri omizju smo vsekakor pogrešali glas lektorjev, saj je najburnejši del pogovora razvnelo ravno vprašanje, ali je lektor nujno potreben v procesu izdajanja knjige. Danes imajo lektorje namreč zaposlene le še redke založbe.
Bronislava Aubelj, glavna urednica založbe Modrijan, je prepričana, da morata tako pisatelj kot prevajalec obvladati pravopis, urednik pa za njima morda kaj počisti, zato se ji zdijo lektorji pri leposlovnih besedilih nepotrebni. »Na založbo dobivamo seveda ogromno tekstov in vsekakor veliko več dosežejo tisti, ki pošljejo jezikovno brezhibna besedila ali vsaj približek temu. To je prva selekcija.« Pristavlja pa, da lektorji velikokrat delajo škodo, ko prečrtajo besede, ki jih ne poznajo.
Preostala dva sogovornika zavzemata nekoliko drugačno stališče. Prevajalka iz latinščine, grščine, angleščine in švedščine Nada Grošelj je prepričana, da čim več oči vidi neki tekst, tem bolje je, kajti prevajalec, ki je bral tudi original in mu je marsikaj samoumevno, lahko ne zazna lastne nerodne formulacije. Jo pa nekoliko jezi, da so lektorji marsikdaj neenotni.
Prevodi včasih boljši od izvirnika
Nekdanji urednik Cankarjeve založbe ter prevajalec Zdravko Duša je prepričan, da se »idealni« knjigi lahko približaš ravno na tak način, da v založniški mehanizem vgradiš vse potrebne člene verige, torej tudi lektorje ali korektorje. Vendar se dandanes žal zaradi pomanjkanja denarja in časa tovrstne faze pogosto izpušča. Nezanemarljiv dejavnik je tako tudi predvidevanje procesa. »Urednik mora predvideti, koliko časa za svoje delo potrebuje vsakdo, ki je del procesa, saj se sicer zgodi, da hočejo prodajne službe v nekem momentu knjigo izsiliti. Takšna knjiga pa je običajno seveda polna napak,« iz dolgoletnih izkušenj govori Duša.
Običajno se največ lapsusov ujame ravno v komercialno obetavne knjige, ki morajo biti končane čim prej, da gredo v prodajo in se začnejo prevajati. Bronislava Aubelj kot takšen primer izpostavi tri knjige Umberta Eca, Zgodovina lepote, Zgodovina grdega in Vrtinec seznamov, v katerih so bili napačni kar celi citati. »Seveda tudi naše prevodne izdaje niso bile brez napak, a si upam reči, da so bile boljše od izvirnika,« zatrjuje in dodaja, da se mora urednik vsekakor omejiti pri številu knjig, saj si je za dober rezultat treba vzeti čas.
Prevajalec je ključen
Modrijanova urednica poudarja, da je ob izdajanju tuje literature najpomembnejši korak k izognitvi napak izbira dobrega in kompetentnega prevajalca. Nemalo je namreč primerov, ko prevajalci sploh ne razumejo bistva knjige, ki jo prevajajo. Pri večjih založbah takšni izdelki, sicer s številnimi korekturami, nato vseeno dosežejo bralca, saj je tam nemogoče kršiti roke in letne načrte, medtem ko si »butične založbe« lahko privoščijo več časovnega manevriranja. »Enega izmed naslovov, ki bi moral iziti novembra, bomo izdali šele čez pol leta, saj je prevajalec opravil izjemno slabo delo,« se je iz publike oglasila Nataša Detič, vodja založbe Ocean.
Na drugi strani mnogi prevajalci zavrnejo prevajanje, če je v izvirniku veliko napak. Nada Grošelj pojasnjuje, da je morala doslej pri praktično vseh strokovnih knjigah kaj popravljati, od napačnih letnic do narobe napisanih imen. »Običajno se želim poučiti o stvareh, ki jih prevajam, da sem nato bolj suverena. Internet je v tem pogledu za prevajalce sanjsko orodje. Seveda pa v prevajanje večinoma jemljem le stvari, o katerih že nekaj vem. V tekstu o starih Grkih ali Rimljanih takoj spregledam napake, recimo na področju astrofizike pa najbrž ne bi zaznala niti največjih.«
»To so čudni zakoni«
Gospa iz občinstva, zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici, je kljub temu prepričana, da je zaradi vse večje količine knjig napak vedno več. »Pred nekaj leti se je zgodilo, da smo dobili tri zahteve od založnikov, da vse izvode iz naše knjižnice vrnemo, ker so celotne naklade šle v razrez, saj je bilo v njih ogromno napak,« svojo tezo podkrepi s primerom.
Ena takšnih črnih pik v slovenskem založništvu je zbirka Vrhunci stoletja, glede katere so prihajale številne pritožbe o množici napak. »Šele takrat sem začel razmišljati, da ljudje knjig z napakami ne vračamo, slabe čevlje pa gremo takoj menjat,« pravi nekdanji urednik Cankarjeve založbe.
Sogovorniki se strinjajo, da ni pravila, kje se bo napaka pojavila in včasih se prav nesramno »skrije«, da jo opaziš šele v končni izvedbi. »To so čudni zakoni. Pri eni najskrbneje pripravljenih serij v moji karieri, kjer smo vse 'spedenali', se je pripetilo, da smo pri prvi pošiljki iz tiskarne opazili, da je na naslovnici namesto Thomas Bernhard pisalo Tomas. Vse platnice smo potrgali in jih naredili znova,« se spominja Zdravko Duša. Ko pa je tiskana izdaja že pred bralcem, so popravki možni le v ponatisu.
