V članku so tudi namigi, komu naj bi Sova prisluškovala. Med njimi so tudi skrajni desničarji. Morda ste ta članek prebrali in morda ste ga komu celo posredovali. Ste ga povzeli na svojem blogu? Ga frcnili na twitter? To je že javna objava. Lahko se vam zgodi, da se pri vas oglasijo kriminalisti.
Kar zveni kot slaba šala, ima resno podlago. Novinarja Meta Roglič in Peter Lovšin, ki sta članek o Sovi marca lani objavila v Objektivu, sta bila deležna kazenske ovadbe in letos so ju zasliševali na specializiranem tožilstvu. Zaslišanje sicer še ne pomeni veliko, a smer k hudiču je nakazana. Novinarka Dela Anuška Delić je objavila več sorodnih člankov, v katerih je na podlagi Sovinih podatkov obelodanila povezave med skrajnimi desničarji in največjo opozicijsko stranko. Oktobra jo na sodišču že čaka predobravnavni narok. Zagrozili so ji s tremi leti zapora. Ste brali te članke in jih priporočili na facebooku?
Vmes je žvižgač
Delićevi, Rogličevi in Lovšinu organi pregona očitajo, da so razširjali tajne podatke in s tem otežili oziroma ogrozili delovanje slovenske obveščevalno-varnostne službe. Pri tem je popolnoma jasno, da podatkov niso pridobili tako, da bi se ponoči splazili čez zid, ki obdaja Sovino stavbo v Stegnah, in izmaknili kup papirjev. Novinarji tudi niso vdirali v računalnike obveščevalcev. Informacije so iskali in informacije so jih našle. Med njimi in primarnim virom informacij je, kar se tiče tajnih podatkov, vedno sekundarni vir informacij. Globoko grlo. Žvižgač.
Novinarjev v prvi vrsti ne zanima, kakšen je žvižgačev namen. Morda ima interes. Bodisi želi podatke razkriti, ker meni, da mora biti o pomembnih zadevah, ki zadevajo državno varnost, javnost obveščena, bodisi želi z razkritjem komu (politično) škodovati. Morda pa bi žvižgači zgolj radi bili žvižgači, pa niso. Informacija, da je Sova sodelovala z nemško obveščevalno agencijo BND, pač ni kaj posebna informacija. Vse obveščevalne agencije med seboj sodelujejo. In hkrati igrajo druga proti drugi.
Na drugi strani natezalnice so tisti, ki novinarje preganjajo. V obeh primerih, Delovem in Dnevnikovem, je ovadbo podala Sova. Četudi je vsaj v Delovem primeru nemogoče spregledati politični kontekst ovadbe – direktor Sove, ki je ovadil Delićevo, je bil Damir Črnčec, prvoborec SDS – tudi Sove v prvi vrsti ne zanima, kakšna je agenda novinarjev. Iščejo namreč žvižgače, šibki člen v svojih vrstah. Ta vidik je zanje najpomembnejši. Upajo lahko, da se bo z obravnavo novinarja razkril tudi žvižgač.
Edini razlog, zakaj so novinarji podatke objavljali, pa so podatki sami. Težko boste našli časnikarja, ki ob informaciji, da je obveščevalna služba nadzirala skrajne desničarje in o njihovem delovanju – po ustaljenem protokolu, ki deluje med obveščevalci in politiko – obveščala državni vrh, ne bi bil vznemirjen. To je informacija, ki kliče po članku, in če je bila razkrita tudi povezava med ultradesničarji in najmočnejšo stranko v državi, je objava neizbežna. S stališča zavez, ki so sklenjene med novinarji in javnostjo, je vseeno, ali so ti podatki označeni za tajne. Novinarska zaveza javnosti presega državno politiko in državno ureditev – oblikovala se je skozi stoletja, utemeljena je bila z vrsto konvencij in deklaracij, vključno z evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Zakon resda prepoveduje objavo tajnih podatkov. Po drugi strani samo bistvo svobode javne besede prepoveduje novinarju, da bi zamolčal najpomembnejše zadeve, denimo povezave med neonacisti in politiki. V novinarskem poklicu prav tako ni mogoče omejevati objave drugih podatkov, denimo o tem, katera mednarodno usmerjena slovenska podjetja so obveščevalci spremljali, koliko ljudi so zaposlili in s katerimi tujimi tajnimi službami so sodelovali. Vsakdo, ki je videl dva ali tri vohunske filme, ve, da obveščevalci to počnejo, in novinarji to zgolj potrjujejo.
Meta Roglič in Peter Lovšin sta se pred letom in pol v istem članku spraševala, kaj se dogaja s Sovo. Zakaj je takšna, kot je? Zakaj je povezana s toliko anomalijami? Vzemimo primer: če danes po državnem proračunu iščete podatek, kolikšen je letni proračun Sove, ga ne boste našli. Tudi v lanskih javnih proračunskih objavah tega podatka ni. V preteklih letih, do leta 2012, pa je bila številka javno dostopna: vsa leta se je gibala med 13 in 15 milijonov evrov na leto.
Letos in lani je torej država prikrila, koliko denarja Sova uradno porabi za obveščevalno dejavnost. A hkrati o tem ne more biti kakega velikega dvoma – porabijo približno 13 do 15 milijonov evrov, kot vedno doslej. Za običajne državljane, bralce časopisov, je to precej nepomemben podatek, četudi je načeloma dobro vedeti, koliko denarja je porabljenega za kaj. Za tiste, pred katerimi naj bi se Sova varovala, denimo »sovražne« tuje obveščevalce, pa ta podatek tudi ni nič posebnega. Res je mogoče iz proračuna sklepati o »moči« agencije, a skriti teh podatkov ni mogoče: 13 do 15 milijonov evrov je mogoče napovedati, ker državam ni v navadi, da bi čez noč, vsaj dokler se zunanje okoliščine drastično ne spremenijo (ne pripravljamo se še na vojno), izrazito zmanjševale ali zviševale proračun za varnostno-obveščevalno dejavnost. Če novinarji o tem poročajo, niso razkrili ničesar, česar druge države ne morejo ugotoviti že same.
Duhovnik bi bil ob kruh
Ko se represivni aparat kljub absurdnosti pregona - kot rečeno, gre bržkone v prvi vrsti za iskanje primarnega vira informacij - loti novinarjev, pa imajo ti lahko resne težave. Tožilstvo je denimo sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o telefonski številki novinarke Delićeve. Pridobitev prometnih podatkov o novinarskih telefonih na splošno pomeni, da bi pridobili podatke o vseh, s katerimi novinarji komunicirajo. Ti pa z novinarji komunicirajo le pod pogojem, da jih kot vir ščitijo. Če novinar vira ne more zaščititi, lahko takoj preneha poročati. To je tako, kot če bi se država vpletla v komunikacijo, ki jo imajo zdravniki s pacienti. K zdravnikom ne bi nihče več hodil. Tudi k spovedi nihče ne bi šel, če ne bi bil prepričan, da duhovnikov tajno ne nadzorujejo.
Stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je bilo v primerih kazenskega preganjanja novinarjev zaradi razkrivanja tajnih podatkov in njihovih virov izraženo že večkrat: svoboda tiska kot podlaga za demokracijo je tako pomembna pravica, da jo je dopustno omejevati le izjemoma.
Nekoč je moral zaradi razkrivanja dokumentov, ki so škodili Sloveniji, v zapor Mladinin kolumnist Janez Janša. »Takrat smo se vsi strinjali, da je svoboda izražanja temelj demokratične države,« je v pogovoru za Dnevnik spomnil profesor na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič. Četrt stoletja kasneje pa praksa na področju svobode izražanja in medijev v Sloveniji še ni dovolj obsežna oziroma utrjena, pravi Ribičič. Primeri novinarjev v kazenskih oziroma predkazenskih postopkih še orjejo ledino. To priznavajo tudi tožilci, ki pravijo, da se bo šele s sodno prakso ustvarila podlaga za ustrezne odločitve, ko bodo tehtali, ali ovadbe zoper novinarje sprejeti ali zavreči. »Prava pot za omejevanje tožilcev in policije so odločitve sodišč,« pravi Ribičič. »Ta določajo standarde varstva pravic, tudi ko gre za novinarje: postopkov zoper novinarje bo bistveno manj takrat, ko bodo zadeve nekajkrat padle na sodišču.«
Ribičič pri tem vendarle opozarja na paradoks, ki ga je mogoče prepoznati že vnaprej: tožilstvo ali policija ne bi smela preiskovati novinarjev, kot da bi delovali v zasebnem interesu, kadar delo opravljajo v javnem interesu, v službi javnosti. »Še posebej novinarji ne bi smeli biti omejeni oziroma ovirani pri razkrivanju nepravilnosti v delovanju državne oblasti in funkcionarjev. Pri razkrivanju nepravilnosti v delovanju oblasti za novinarje pravzaprav ne bi smelo biti meja. To je celo njihova dolžnost, zlasti če razkrivajo protiustavno delovanje.« V takšnih primerih morajo biti novinarji pripravljeni na vse. »Le pogumni kaj dosežejo,« pravi Ribičič.
Novinarji pač niso agenti 007, ampak so novinarji. Iščejo informacije in informacije jih najdejo. Če odsevajo resnico, jih objavijo. Resnice pa ni mogoče obsoditi.
