A zgodba Thokozile Masipa je vznemirljiva iz povsem drugih razlogov. Odločna sodnica je mladost preživela v Sowetu, najbolj znanem črnskem getu v apartheidnem režimu, v revni družini z enajstimi otroki, brez prave možnosti šolanja. Pri 29 letih je bila priča množičnemu mirnemu pohodu črnskih študentov v Sowetu, ki ga je režimska policija razgnala s solzivcem in pravimi kroglami, a s tem uporniški požar razširila po vsej Južni Afriki. Ko je pri dobrih 40 letih začela študirati pravo, je imela za seboj številna priložnostna dela. Diploma bi bila svojevrsten dosežek bele matere dveh otrok, za črnko pred zlomom apartheida pa je bil več kot izjemen. Med študijem se je zaposlila kot socialna delavka, kasneje pa postala novinarka, za nekaj časa tudi v tako imenovani črni kroniki. Zapor je izkusila, ko se je udeležila protesta zaradi aretacije nekaterih novinarskih kolegov, kot urednica ženske rubrike pri The Postu pa je prekinila s tradicijo člankov o kuhanju in modi ter postavila v ospredje tiste o ženski emancipaciji in žrtvah policijskega nasilja. Diplomirala je leta 1990, istega leta, ko so iz zapora izpustili Nelsona Mandelo.
Osem let kasneje je bila imenovana kot šele druga temnopolta sodnica na južnoafriškem vrhovnem sodišču. Obveljala je za zadržano, prizadevno in vestno, njeni kolegi pa pravijo, da jo je preteklo socialno in novinarsko delo oplemenitilo z empatijo ter občutkom za ljudi, s katerimi prihaja v stik ali pa mora o njih soditi. Pistorius se je ves čas sojenja trudil, da bi v njej zbudil odrešilno empatijo, a mu strogo vodenje postopka in brezizraznost na obrazu do samega konca nista namignila, kakšna bo njegova usoda. Včeraj je razsodila: Pistorius je kriv nenaklepnega uboja.
