Pri žanrskih delih se redko dobro konča, ko si oprtajo moralistično prtljago. Tokrat iz nje namesto prepričljivih likov padajo tipski junaki, sami neustrašni borci za pravično reč, ki jim načrtov ne prekrižajo niti izgubljen vid in grožnja pogube družine. Roman je Hesslova »Dvignite se!« v fikciji. Literarizirani priročnik o državljanskem pogumu. V zraku je ena sama resignacija, ki iz pepela vstaja v obliki neomajne volje izjemnih posameznikov. Prav v družbenoaktualnem in državljansko budnem značaju romana najbrž leži odločitev za slovenski prevod. Knjigo je eni publiki mogoče lansirati kot politični triler, kar sicer ni, ker ne premore prave intrige in tempa, drugi pa kot resnejše, relevantnejše ali vsaj kompleksnejše čtivo. Kar prav tako ni, saj je v njem premalo analize in uvida ter preveč utopističnega aktivizma. Dobesedno branje vodi k sklepu, da je svetla prihodnost v rokah hekerjev iz afriških slumov. Knjige ni mogoče priporočiti ljubiteljem napetega trilerja, še manj ljubiteljem dokumentarnih poročil ali ambicioznejših literarnih poskusov na temo korupcije in kriminala. Je pa naravnost perfektna za bralce, ki umirajo za zgodbami, ki so se zagozdile v literarno-aktivističnem limbu.
Za nameček: kakšna je sploh knjiga, ki spregovori o ruskem političnem podzemlju, a pisateljica po izidu ne »faše« niti enega osebnega varnostnika v Savianovem slogu? Romanu, ki naj bi bil oprt na dokumente, manjka prav to – fakti in imena, postavljeni v nevarnejšo kompozicijo aluzij na resničnost. Oči Lire Kazan so brez tega žalostna, a še vedno preprosta pravljica.
