Gre za prestiž pod Alpami. Po 30 letih ima prireditev še vedno izjemen ugled. V športnih krogih kajakašev, tekačev, kolesarjev in najbolj vsestranskih velja za spoštovanja vreden izziv. Letos je, čeprav je bila 28. izvedba po vrsti, triatlon minil ob okrogli obletnici. Prvi triatlon so izpeljali zadnjo soboto v avgustu leta 1984 in tako s klasičnim triatlonom na Bledu, ki pa nima tako pestre zgodovine, praznuje tridesetletnico te kompleksne panoge. Zelo spoštljiva številka, ki pa se je v soboto v Bohinju ni spomnil domala nihče, čeprav je tod okoli to nesporno najodmevnejša in najbolj prepoznavna rekreativna športna prireditev. Za to ima nemalo zaslug tudi Tone Fornezzi - Tof za idejo ob rojstvu triatlona, ki je takrat veljal za človeško norost. In Dnevnik, ki je edini od medijev poleg že vseh trideset let.
Treba je povedati, da je bila v prvih letih zraven tudi TV Slovenija s polurno reportažo. V novi dobi, ko je le kolesarski del doživel spremembe trase s cestne na gorsko čez planino Uskovnica, ostal pa je unikatni prvi del s kajakaškim delom po Bohinjskem jezeru in z gorskim tekom skoraj 2000 metrov visoko, se ta reportaža v idiličnem okolju Triglavskega narodnega parka zdi kot fenomen. A izziv je ostal na enaki ravni, s stotnijo udeležencev v solo izvedbi in štiridesetih štafetah je še vedno pojem zase. Predvsem zaradi udeležencev. Jekleni imajo pač poseben čar. Biatlonec iz Stare Fužine je letos izenačil rekord sedmih zmag še enega v Bohinju živečega gorskega tekača po specialnosti Marjana Zupančiča, ki je nekoč pripomnil: »Na Jeklene gre lahko vsak, zmagati pa ne more.« V vsej zgodovini pa je le šest zmagovalcev. Ženskih zmagovalk le par več, letošnja Ajda Radinja je nova na seznamu z drugim časom trase (2,53:01) v ženski konkurenci, rekord proge dveh ur, 19 minut in 19 sekund pa je v lasti Janeza Mariča. Letos je zamujal dve minuti. A ne le zato, ker je ob pomoči očistil del kolesarske trase vejevja in kamenja. Kajakaški del dveh dolžin več kot 100 metrov od doma oddaljenega jezera je odpeljal najhitreje, v 35 minutah. To je le odraz skokovitega napredka v kajakaškem delu v mirnovodaške kajake, kar je za boj med deseterico že skoraj nuja.
Alešu Udoviču je kar malo hudo, ker živi v Maričevi dobi. Rad bi zmagal, a je bil že trikrat zapored drugi. »Zmago mu privoščim, čeprav gre nekaterim v nos, ker je profesionalni športnik, a triatlon ni njegova specialnost. V Jeklene mora vsak vložiti nekaj mesecev garanja, da lahko pride. Pravzaprav ima Marič pogum. Kaj bi pa govorili, če bi ga en malar premagal?« je bil slikovit Udovič, tudi že zmagovalec kolesarske Franje, za katerega prijatelji pravijo, da če ga na telefon ne ulovijo, zagotovo z veslom meče vodo iz Trbojskega jezera. Kakšna posebnost so Jekleni, pove že njegova sreča v nesreči. Zračnica na njegovem kolesu je začela spuščati že v Stari Fužini, a ravno tam je navijala mama enega od udeležencev z navadnim kolesom in mu posodila prednji obročnik do Pokljuke. Nihče od udeležencev mu ni oporekal te iznajdljivosti, tuje pomoči in sreče, kar je verjetno možno le na Jeklenih.
