Zazidani pred revnimi

Večja dohodkovna neenakost, večja segregacija

Kontrast med obema soseskama Aten je realnost večine velikih mest po svetu. Ljubljana je s tega vidika posebnost med prestolnicami. Soseske, kot je atenska Kifisia, kjer so se načrtno nastanili milijonarji, v slovenski prestolnici ne boste našli. Če vas kdo vpraša, kje v Ljubljani živijo bogataši, boste najbrž pomislili na naselje samostojnih hiš v Murglah. V drugo smer pa bodo vaše misli najbrž zatavale v Fužine. Ob izjemnih urbanističnih razlikah med obema prestolnicama se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je socialna segregacija v mestih posledica načrtovanja in v kolikšni meri naključja. Pa tudi, v kolikšni meri je mogoče s pametnim urbanističnim načrtovanjem preprečiti socialno segregacijo in degradacijo sosesk, kot se je v aktualni krizi zgodila v središču Aten.

Strokovnjak za prostorsko sociologijo in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Marjan Hočevar pojasnjuje, da je »prostor vedno preslikava družbene realnosti. V mestih, zlasti velikih, je zaradi števila ljudi, populacijske gostote in heterogenosti verjetnost za prostorsko distribucijo revnih in bogatih bistveno večja, vendar spet v povezavi s stopnjo neenakosti v družbi. Seveda se segregacija v obliki tako imenovanih ograjenih skupnosti pojavlja tudi izven mest. Običajno sta povezani dohodkovna neenakost in heterogenost, predvsem rasna in etnična. Ekstremna bivanjska segregacija je prisotna tako v visoko razvitih družbah, denimo ZDA, kot v izrazito nerazvitih, kot je denimo večji del Afrike.« Ob tem dr. Hočevar dodaja, da so posledica načrtovanja predvsem bogataške soseske, medtem ko so revne četrti bolj posledica procesa, na primer priliva priseljencev s podeželja ali iz drugih držav.

Najbolj zgovorne podobe prihajajo iz mest v razvijajočih se državah, kjer najrevnejše predele, kot na primer južnoameriške favele, od bogataških četrti ločujejo obzidja. Eden takšnih presunljivih pogledov je pogled na obzidje, ki ločuje favelo Paraisopolis v brazilskem Sao Paulu od ograjene bogataške soseske Morumbi, ki se ponaša z bazeni na terasastih stolpnicah. Sao Paulo si je zato prislužil vzdevek mesto zidov. Vsi načrtni poskusi mestnih oblasti, da bi favele in druge revnejše predele milijonskega mesta integrirali v mesto, so naleteli na odpor bogatašev, ki so se odzvali s še intenzivnejšim zapiranjem za zidove.

1

»Soseske za revne niso nikoli načrtovane, ampak se porajajo same, kot napaka v razvoju mesta. Ta pojav je najbolj izrazit v velemestih Azije, Afrike in Južne Amerike, kjer socialna država ni nikoli obstajala, pa tudi v ZDA, ki so utemeljene na ideologiji individualizma in tekmovalnosti, kar se odraža v sestavi njihovih mest, med drugim tudi v načrtni gradnji tako imenovanih ograjenih stanovanjskih sosesk za bogate,« o ločenem razvoju bogataških in revnih četrti v mestih pravi dr. Ilka Čerpes z ljubljanske fakultete za arhitekturo.

Da je v Evropi ta fenomen manj izrazit, se lahko zahvalimo politiki in razumevanju socialne države. Kot pojasnjuje dr. Čerpesova, je evropski urbanizem zavestno usmerjen v razvoj mest, katerega cilj je izboljšati kakovost bivanja za vse. »Kakovost bivanja se meri s pogoji dostopnosti vseh ljudi do storitev, delovnih mest in stanovanj. Najpomembnejši vzvod za zagotavljanje kakovostnega bivanja v mestih je zadostno število primernih in vsem dostopnih stanovanj. Iz tega razloga je temeljni cilj urbanistične politike evropskih mest zagotavljanje zadostne količine stavbnih zemljišč v javni lasti, na katerih lahko z javnimi sredstvi načrtno gradimo stanovanja za različne tipe uporabnikov,« pravi dr. Čerpesova.

Zakaj je Ljubljana drugačna?

Če je ekonomska kriza v Atenah pustila navzven viden pečat tudi v, lahko bi rekli, »dihanju« ulic in degradaciji nekoč živahnih sosesk, v katerih bivajo sloji z nižjimi dohodki, tega fenomena v Ljubljani na srečo ni opaziti. Slednje je posledica več dejavnikov. Eden pomembnejših je dejstvo, da je slovenska družba še vedno najbolj egalitarna družba v Evropi, poleg tega je varnost med najvišjimi v Evropi, poudarja dr. Hočevar. »Zaradi izvorno ruralne družbe in kasneje socializma ni izrazitega klasičnega 'meščanskega' sloja, tako v smislu številčnosti kot tudi razlik v življenjskem slogu.  Slovenija nima velikih mest, poselitev je ekstremno razpršena. Večina ljudi živi v enodružinskih hišah izven mest. Tistih 15 odstotkov ljudi, ki živijo v večstanovanjskih soseskah, je premalo, da bi se razvila značilna segregacija,« o razlogih za drugačno urbanistično podobo Ljubljane pove dr. Hočevar in dodaja, da »v Ljubljani še danes ni nič neobičajnega, če se izrazim slikovito, da v isti soseski živita direktor in nekvalificirani delavec istega podjetja, tudi v Fužinah«.

Kljub temu pa je, podobno kot v drugih prestolnicah vzhodnoevropskih držav, ki jim je bilo skupno življenje v socializmu, dohodkovno razslojevanje že mogoče opaziti tudi v prostorskem razslojevanju. »To najlaže ugotovimo oziroma spremljamo po gibanju tržnih cen nepremičnin v različnih soseskah in četrtih zadnjih nekaj let. So tudi že poskusi v smeri 'ograjenih skupnosti' ali vsaj eksplicitne zagrajenosti oziroma varovanja, na primer Glavarjeva,« opozarja dr. Hočevar.

Kljub spremembam v smeri prostorskega razslojevanja pa dr. Hočevar skrajnih pojavov ne pričakuje. »Sam pričakujem zlasti večjo nepremičninsko dinamiko, še posebej, ker bo naraščalo število najemnikov in se hkrati zmanjševalo število ljudi, ki so lastniki stanovanja ali hiše. Slovenija je sicer še vedno v vrhu evropske lestvice po številu gospodinjstev, kjer je bivališče lastniško. Zato je slovensko prebivalstvo med bivanjsko in posledično zaposlitveno najmanj mobilnimi v EU. Ta trend bo odvisen od tega, koliko se bo dinamiziralo gospodarstvo – torej ponovno dokaz, da je način bivanja odslikava siceršnjih družbenih in gospodarskih gibanj,« pove.

Pa Murgle? Slednje so, kot pravi, posebna zgodba. »To je naselje, ki je bilo zgrajeno v socializmu, in že takrat je bilo statusno, ne nujno socialno nekaj posebnega. Vendar gre tudi tu za kombinacijo tega, da imamo skoraj v središču mesta individualne vrstne hiše, tak način bivanja pa je za Slovence že skoraj obsesiven. V prihodnosti lahko sicer pričakujemo več segregacijskih situacij v Ljubljani, tako zaradi nadaljnjega razslojevanja kot tudi zaradi diferenciacije življenjskih slogov,« pravi dr. Hočevar.

Ograjene skupnosti so zagotovo eden najbolj izstopajočih trendov v bivanjski delitvi bogatih in revnih. Podatka o tem, kolikšen delež svetovnega prebivalstva živi v takšnih ograjenih in varovanih skupnostih, ni mogoče najti. V ZDA naj bi po nekaterih ocenah v ograjenih skupnostih živela okoli desetina prebivalstva, kar ni zanemarljiv delež. Direktor urada ZN za poselitve dr. Joan Clos je v nedavnem pogovoru za britanski Guardian opozoril, da je pojav izjemno negativen, nasprotuje demokratičnosti mesta in spodbuja nasilje. Glede na to, da trenutno v mestih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva, do leta 2050 pa naj bi se ta delež zaradi hitre urbanizacije v državah v razvoju zvišal na okoli 70 odstotkov, je pričakovati, da se bodo ograjene skupnosti še širile.

Ograjene skupnosti se od varovanih stanovanj na primer bistveno razlikujejo po tem, da privatizirajo infrastrukturo in prostore (ceste, parke, jezera, plaže itn.), ki so sicer v mestih dostopni vsem. Njihovi prebivalci tako lahko zunanjemu svetu fizično preprečijo dostop do ulic znotraj naselja, ki pogosto ponuja celoten spekter storitev od trgovin do restavracij. Ključna motivacija gradnje ograjenih skupnosti je varnost oziroma občutek pomanjkanja varnosti. Kot v prispevku na temo ograjenih skupnosti pojasnjujeta raziskovalca Renaud Le Goix in Chris Webster,

2

Dr. Hočevar opozarja, da velika stopnja razslojenosti v prostoru v obliki segregacije ni dobra niti za ljudi in njihove medosebne odnose niti za mesta oziroma družbo kot celoto. »Neoliberalizem kot ekonomska ali ideološka teorija, ki je na pohodu, vleče za sabo povečano prostorsko segregacijo. Tudi zapriseženi 'neoliberalci' morajo priznati, da se z ekstremnim razslojevanjem in segregacijo, če nič drugega, izrazito zmanjšuje varnost vseh, tudi tistih, ki živijo v ograjenih in varovanih skupnostih. Za ograjenost in varovanje pred revnimi bodo morali nameniti vse več svojega dohodka, ki bi ga sicer porabili za nakup dobrin. Če bodo razlike še naraščale, se bogati nazadnje ne bodo mogli kam umakniti, naseliti,« napoveduje dr. Hočevar.

Različni recepti za revitalizacijo

Če je tovrstna segregacija revnih in bogatih posledica dohodkovne neenakosti in razslojevanja, je na drugi strani tudi sama spodbujevalec socialno-ekonomskih razlik. Še več, opazovalci razmer ugotavljajo, da se razlike v mestih z naraščanjem blaginje še stopnjujejo. Nastaja tako imenovana prostorska past revščine, ko revni prebivalci mest, predvsem v četrtih, ki so infrastrukturno odrezane od središča, zaradi oddaljenosti in visokih stroškov prevoza nimajo enakega dostopa do delovnih mest. Takšna fizična ločenost omejuje socialne stike, najeda socialni kapital, povečuje možnosti nasilnih dejanj in poslabšuje življenjske pogoje.

Vendar pa, ali je sploh mogoče preprečiti rast ločenih sosesk za bogate in revne? »Vprašanje bi bilo treba obrniti na glavo: zakaj bi gradili ločene soseske za bogate in revne? V tem primeru nemudoma razumemo, da je takšna praksa v popolnem nasprotju s temeljno idejo evropskega mesta, ki je nastalo in obstalo kot prostor skupnosti, kjer ljudje med seboj sodelujejo zato, da izkoriščajo posamične različnosti za bogatenje skupnega. Sodobne urbanistične agende vseh evropskih mest zavračajo načrtno gradnjo ločenih sosesk za bogate in revne in predpostavljajo, da je bistvena kakovost mesta preplet raznovrstnih storitev in različnih tipov stanovanj, kar posledično povzroča mešanje različnih družbenih skupin in življenjskih praks,« pravi dr. Čerpesova.

Prostorska degradacija, s katero se zaradi aktualne gospodarske krize sooča del središča Aten, ni nov pojav. Dr. Hočevar opozarja na propad mestnih središč, predvsem v ZDA, ob propadanju industrije v mestih. Najbrž eden najbolj znanih primerov je Detroit, ki je vrsto desetletij prosperiral na krilih avtomobilske industrije. Ford, General Motors in Chrysler so neposredno ali posredno dajali kruh večini prebivalstva. Celotno mesto je živelo od avtomobilske industrije. Ko je avtomobilska industrija v mestu zapadla v krizo – začelo se je z avtomatizacijo proizvodnje, ki je pomenila manj delovnih mest, nadaljevalo pa z energetsko krizo in konkurenco azijskih proizvajalcev – je v krizo zapadlo tudi mesto.

»Za zadnjih petdeset let je značilno, zlasti za ZDA po zatonu klasične industrije, da so revne četrti v središču mest, ker se srednji razred, ko doseže določen status, preseli v hiše na obrobje. Sčasoma se fenomen lahko podaljša tudi v predmestja, če mesta ne razvijejo storitvene dejavnosti. Tipičen primer je aktualna situacija v Fergusonu, v ZDA, ki jo spremljamo te dni. Rasna in socialna neenakost se v tem primeru prekrivata,« pojasnjuje dr. Hočevar in dodaja še, da se takšno propadanje mestnih središč zaradi izginjanja industrije sicer dogaja tudi v Evropi.

Mestna urbanistična politika lahko za revitalizacijo delov mest, ki začnejo stagnirati ali celo propadati, poseže po več ukrepih. V Frankfurtu, ki je znan po globokem prepadu med revnimi in bogatimi – je peto mesto na svetu po deležu milijonarjev med prebivalci – so ob določanju lokacije za gradnjo nove stolpnice Evropske centralne banke (ECB) izbrali nekoč industrijsko središče mesta, ki pa je ob izginjanju industrije začelo stagnirati. Selitev dobro plačanih uslužbencev na lokacijo je že in še bo za seboj potegnila ponudbo spremljajočih storitev.

»Temu sociologi rečemo gentrifikacija. To pomeni, da se v predele mest, ki se po degradaciji v industrijskem obdobju fizično in storitveno prenavljajo, revitalizirajo, naseljuje srednji sloj prebivalstva. V Ljubljani je značilna prenova starega mestnega jedra, ki gre sicer bolj v smeri turistifikacije, vendar pa se neizogibno viša tudi cena bivanjskih nepremičnin. Srednji sloj s solidnimi dohodki in specifičnim urbanim življenjskim slogom bo tam prej ko slej dominiral in s tem skoraj neizogibno osiromašil prebivalstveno heterogenost. So pa seveda še druge četrti in mikrolokacije, ki že ali pa še bodo kazale prostorsko podobo socialnega in statusnega razslojevanja,« pravi dr. Hočevar.

Tudi v aktualni ekonomski krizi so se evropska mesta odzvala na degradacijo mestnih četrti, pojasnjuje dr. Čerpesova. Večinoma gre za tako imenovane pristope od spodaj navzgor v obliki zadružniškega financiranja, skupnega dela in na primer v Sloveniji popularnega urbanega vrtnarjenja, našteva dr. Čerpesova. In, kot še pojasnjuje: »Pestrost, mešanost, hibridnost in raznolikost zgradb, programov in ljudi zagotavlja boljšo odpornost mesta proti morebitnim negativnim posledicam dolgoročno nenapovedljivega razvoja svetovnega gospodarstva, ker se hibridne strukture lažje in hitreje prilagodijo spremembam.«