Odziv na odziv Aurelia Jurija

Trditev, da ni privrženec razbijanja MO Koper na več občin, drži samo za prvo razdobje, ko je ustavno sodišče odločalo o referendumskih območjih za občino Koper, pozneje pa se je, žal, tudi sam vključil v skupino poslancev, ki so na vsak način hoteli izsiliti sprejem zakona o občini Ankaran, in sicer kar po skrajšanem postopku. Takrat se je skupina desetih poslancev na čelu z Lukom Jurijem temu uprla in je zahtevala, da se o predlogu zakona opravi splošna razprava, ki je bila opravljena 20. aprila 2011. Rezultat odločitve na podlagi te razprave je bil jasen: za zakon je glasovalo samo 17 poslancev, proti zakonu pa 48 poslancev.

To je bila odločitev, ki jo je sprejel državni zbor kot zakonodajni organ, ki na podlagi 139. člena ustave odloča o ustanavljanju občin. Osebno se mi zdi logično, da bi Aurelio Juri priznal in spoštoval to odločitev državnega zbora, saj je ta odločitev bila podobno nedvoumna, kot so bila glasovanja volilcev MO Koper zoper zahtevo ustavnega sodišča, da se Koper razdeli na štiri občine, saj so volilci na treh referendumih, ki jih omenja Aurelio Juri, to zahtevo odločno zavrnili. Obakrat je bila volja glede občine Koper enaka: ne pustimo razbiti MO Koper.

To odločitev državnega zbora bi moralo v prvi vrsti upoštevati ustavno sodišče. S tem ustavno sodišče ne bi izkazalo samo spoštovanja do ustave in spoštovanja do državnega zbora kot ljudskega predstavništva, ampak bi izkazalo tudi pričakovano modrost, namreč da se zaradi načela delitve oblasti ravna po načelu sodnega samoomejevanja (»judicial self-restraint«).

Vendar se to ni zgodilo. V tem primeru so v ustavnem sodišču odpovedale vse zavore. Zmagal je ekstremni sodni aktivizem (»judicial activism«). Ustavno sodišče je 9. junija 2011 z odločbo U-I-114/11 brez pomislekov prekršilo načelo delitve oblasti, ki ga določa 3. člen ustave, in je stopilo na mesto državnega zbora kot zakonodajnega organa.

Če bi se ta odločba ustavnega sodišča uresničila in bi se izvedle volitve v občino Ankaran, bi to pomenilo, da je ustavno sodišče dobesedno pohodilo 139. člen ustave in je prevzelo zakonodajno oblast državnega zbora. To bi pomenilo dejansko razveljavitev ustavnega načela delitve oblasti in načela, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki to oblast izvršuje po državnem zboru kot ljudskem predstavništvu. To bi tudi pomenilo dejansko razveljavitev 91. člena ustave, ki določa, da zakone razglaša predsednik republike in da državni svet pred razglasitvijo zakona nanj lahko vloži odložilni veto, zaradi česar mora državni zbor za potrditev zakona zbrati večino glasov vseh poslancev.

To nevarnost za obstoječ ustavni red je imel pred očmi državni zbor, ko je 20. junija 2014 izglasoval deklaracijo o ustavnih vidikih izvršitve odločbe ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran. V deklaraciji je državni zbor ugotovil, da občina Ankaran ni ustanovljena, ker o njeni ustanovitvi ni bil sprejet zakon, in da se vanjo ne morejo razpisati volitve.

Da poslanci sedmega sklica državnega zbora ne bi svoj mandat začeli kot invaliden zakonodajni organ brez zakonodajne funkcije odločanja o ustanavljanju občin, bodo morali zagotoviti, da se bo ta deklaracija uresničila, tako da v okviru rednih lokalnih volitev ne bodo izvedene volitve v občino Ankaran.

Žal mi je, da Aurelio Juri ne sprejema teh ustavnopravnih argumentov proti odločbi ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran in še kar naprej vztraja pri trditvi, da je bila Ankarančanom kršena pravica do lastne občine in da je rezultat referenduma za državni zbor obvezen. V ustavi ni pravice do lastne občine in referendum je posvetovalne narave.

Ustanavljanje občin je politična odločitev v rokah državnega zbora. Če bi obstajala ustavna pravica do lastne občine in če bi bil rezultat referenduma za državni zbor obvezen, potem državni zbor ne bi mogel voditi politike o teritorialni razdelitvi države, ampak bi samo uzakonjeval sklepe svetov krajevnih skupnosti o ustanovitvi občin. Teoretično bi lahko imeli toliko občin, kot je krajevnih skupnosti.

Ne bo odveč, če še enkrat spomnim, da Ankaran ni izpolnjeval zakonskih pogojev za občino, in sicer glede števila prebivalcev in glede varstva italijanske narodne skupnosti. Zaradi tega na podlagi odložilnega veta državnega sveta zakon o ustanovitvi občine Ankaran pri ponovnem odločanju ni bil potrjen.

Glede tega, kako je ustavno sodišče uporabljalo 14. člen ustave o enakosti pred zakonom, pa bi bilo dobro, če bi se Aurelio Juri seznanil s pismom Antona Podobnika iz Dobrove, ki ga je poslal poslancu Jožefu Kavtičniku, prvopodpisanemu pod predlog navedene deklaracije. Potočnik opisuje zgodbo o zahtevi za izločitev Dobrove iz občine Dobrova-Polhov Gradec in za ustanovitev občine Dobrova. Ko so se zoper zavrnitev predloga za ustanovitev občine Dobrova pritožili na ustavno sodišče zaradi kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je ustavno sodišče 15. aprila 2010 njihovo pritožbo zavrglo, in sicer z utemeljitvijo, da jo je vložila neupravičena oseba. Na vztrajanje, naj jim pojasni, zakaj jih šteje za neupravičeno osebo, jim je ustavno sodišče 15. decembra 2010 odgovorilo, da je sodišče odločilo, kakor je in da nimajo nobene pravice do nadaljnje pritožbe. Anton Podobnik piše, da bi ta odgovor sprejeli z razumevanjem, če ne bi ustavno sodišče ustanovilo nove občine Ankaran, in sicer na pobudo enakega organa, to je sveta krajevne skupnosti in občanov.