Čeprav je bilo že davno znanstveno dokazano, da njihova drugačnost ni bolezen niti motnja, da je povsem naravna, razširjena tudi v živalskem svetu in prisotna pri desetih odstotkih človeške populacije, so tisti, ki se z njo rodijo, še vedno prisiljeni vključiti se v ta naš svet, če ne neposredno, s silo, s katero jih v to še danes fizično prisiljujejo, pa posredno, z nemožnostjo izbire. Svet je namreč zgrajen po meri »normalne« večine. V vsej zgodovini človeškega rodu s svojo drugačnostjo niso nikogar ogrozili v njegovi svobodi, da je »enak« kot drugi: ni zabeležen primer, da bi komurkoli storili kaj žalega, niti niso nikoli nikogar prisilili, da bi bil kot oni. Skupaj z nami so gradili lepši svet – vsekakor ne bi bil isti brez božanskega talenta Leonarda da Vincija ali Michelangela, brez Aristotelovega duha ali glasbe Davida Bowieja – pa vendar so jih od samih začetkov zgodovine imeli za grožnjo »normalnim«, jih označevali in preganjali kot bolnike, izprijence, spake in hudobe.
Izraz za njihovo poimenovanje je že v latinščini pomenil »zlo«, »nesrečo«, v sanskrtu tudi »slab«, »napačen«, kitajski ideogram, ki označuje to manjšino, dobesedno pomeni »disharmonijo«, »napako«, v romanskih jezikih, kot sta francoski ali španski, pomeni tudi »nemočen«, »neuporaben«. V anglosaških jezikih je njihovo poimenovanje izpeljano iz besede »slaboten«, v nemščini iz besede, ki označuje lažnivca ali nezanesljivo, nestanovitno osebo, v nizozemščini pa iz izraza, ki označuje nespametno, slabo ali celo nevarno izbiro. Z izrazom »canhoto«, kot se jim reče v portugalščini, so nekoč poimenovali samega hudiča, v hebrejščini je njihovo poimenovanje služilo tudi kot metafora za »Božjo kazen«, v številnih svetovnih jezikih, vključno s slovenskim in hrvaškim, pa še danes za nerodnega, neveščega ali nesposobnega človeka rečemo, da »ima dve levi roki«.
Ja, gospodje – levičarji. V sredo, 13. avgusta, je bil dan levičarjev, vi pa tega niste vedeli. Tudi slutili niste, da imajo svoj dan. A levičarji, še danes diskriminirani in prisiljeni, da delajo in se obnašajo kot ves »normalen« svet, so nas na ta dan zgolj tiho spomnili, da obstajajo: so med nami in niso bolni, ampak samo drugačni. V svetu, ki ni njihov, ker svojega nimajo, niti ga niso nikoli imeli, in v katerega so se še dandanes prisiljeni vključiti, če ne neposredno, s silo, ko se jim še kot otrokom vsiljuje, da pišejo z desno, v nekaterih kulturah pa še vedno prepoveduje jesti z levo, pa posredno: ves svet je namreč zgrajen po meri večine, nas desničarjev. Seveda niste o tem nikoli razmišljali, ni vam prišlo na misel, da se eden od desetih prijateljev z vami rokuje z njemu nenaravno roko, tudi ko ste pripravljali mizo za večerjo, niti pomislili niste, ali je morda vaš gost levičar. Niste se na primer vprašali, kako levičarji režejo papir s škarjami, prilagojenimi desničarjem, niti kako uporabljajo motorno žago in tvegajo življenje z orodjem, narejenim za »normalne«, desničarje. Niste se vprašali, zakaj je trak za rolete vedno na desni, noži pa nabrušeni z leve in ali obstajajo fotoaparati ali računalniške miške za levičarje. Niste posvečali pozornosti dejstvu, da je vse okoli nas narejeno za desničarje – računalniki, mobiteli, bankomati, izvenkrmni motorji, kuhinjski aparati, kitare, violine ali tisti enoroki jack v igralnici – in da so levičarji v tem svetu naturalizirani tujci.
Levičarji nas s svojim dnevom tako niso spomnili samo na dejstvo, da nekateri starši in učitelji še dandanes silijo otroke, da pišejo z desno – in tako pri njih neredko povzročijo disleksijo, jecljanje in druge motnje – ali da ne obstaja cirkularka za levičarje. Spomnili so nas na vse druge in drugačne, tiste, ki so iz iste krvi in mesa kot mi, samo da so včasih videti drugače ali počnejo določene stvari na drugačen način – bodisi da nam pomahajo z drugo roko, imajo drugačno barvo kože ali jih seksualno privlači isti spol. Obstaja seveda tudi razlika – levičarjev ne pretepajo na ulici, niti jim ne prepovedujejo, da bi se poročali z desničarji. Njihova diskriminacija namreč ni ideološka, ampak ekonomska: fotoaparatov s sprožilcem na levi in motornih žag za levičarje ni v trgovinah zato, ker se to proizvajalcem ne splača. Trg za desničarje je desetkrat večji.
To pa dela dan levičarjev še toliko pomembnejšega. Ko namreč zahtevajo svojo pravico do škarij za levičarje – lahko se vprašate tudi, zakaj se v angleščini »pravici« reče »right«, kar hkrati pomeni tudi »desno« in »pravilno« – se levičarji ne borijo samo za pravice drugačnih, ampak tudi proti korporativnemu uravnavanju sveta: tako kot za škarje za levičarje, ki se ekonomsko ne splačajo, je to tudi boj za tako imenovane male športe, zdravila za redke bolezni, knjige v brajlici, obleke za močnejše ali za pomoč šibkejšim. Ali za poezijo, kakor tudi za vaše delo, ki se ekonomsko ravno tako ne splača.
Sicer pa, ko bodo gospodarji rentabilnega sveta na koncu planili na vas z odločbo o rubežu vašega neodplačanega stanovanja in vašega življenja, ki se absolutno ne splača, jim bo, lahko ste prepričani, popolnoma vseeno, ali boste papir podpisali z levo ali desno.
Zato vse najboljše za dan levičarjev, gospodje desničarji!
