Kapitalna sveža norost na evropskem nivoju je, da so voditelji EU sprejeli paket ostrih sankcij proti Ruski federaciji. Na najbolj očitni ravni gre za politično odločitev, ki je v direktnem nasprotju s temeljnimi ekonomskimi, političnimi, mednarodnopravnimi in, če hočete, kulturnimi interesi tako EU v celoti kot njenih posameznih članic. Delovanje proti lastnim interesom sicer še ni nujno znak norosti, lahko je preprosto izraz neumnosti. Ampak če podrobneje pogledamo, kako je ta neumnost zakuhana, se težko ubranimo sklepa, da prekipeva v norost. Nihče se ni trudil niti prikriti, da je bila odločitev t. i. voditeljev EU sprejeta pod pritiskom ameriške vlade. Odločili so se, da bodo sprejeli tujo odločitev. Zaigrali so odločanje, ko so se odločanju odpovedali. Že Američani sami si le utvarjajo, da je politika, ki jo pod pritiskom močnih posebnih interesov pospešuje njihova vlada, v njihovem interesu. V EU si nihče, ki je vsaj pri zdravi pameti (kaj šele, če je intelektualno tudi malo kultiviran), ne more domišljati, da je to, kar si Američani domišljajo, dobro zanje, dobro za Evropo. Če sprejmeš tujo norost, postane tvoja. A v tem, kar se kaže kot ameriška norost, je vsaj kako racionalno zrno. Podreditev EU je v določenem smislu dobra za ZDA. V čem je odpoved politični samostojnosti, lastnemu razmisleku in odgovornosti dobra za EU? Vsiljene svobodnotrgovinske cone med ZDA in EU sicer niso v interesu ZDA, so pa v interesu velikih ameriških poslovnih korporacij. Za večino evropskih držav ta pogodba pomeni razdiranje gospodarskih povezav na evro-azijskem območju, utemeljenih na enakopravnosti, vzajemnem priznavanju neodvisnosti in obojestransko koristnih, in njihovo nadomestitev z aranžmajem, ki uvaja zakonsko podlago za nadrejenost interesov ameriških korporacij evropskim zakonom. Adijo socialne pravice, pravice delavcev in varstvo okolja! Voditelji EU nas zapirajo v atlantski svet, ki je v zatonu, podrejajo tuji moči in izročajo korporacijski samovolji in brezzakonju.
To je stanje dejstev. Tu smo še vedno v stiku z realnostjo. Pri utemeljitvah odločitve, ki je kapitulacija t. i. voditeljev EU pred odločitvijo tuje sile, pa začnemo stik z realnostjo pospešeno izgubljati. Sankcije so bile sprejete, razlagajo, da bi kaznovale Rusijo zaradi vpletanja v ukrajinske notranje zadeve in vsaj implicitno zaradi sestrelitve malezijskega potniškega letala. Nobenega dokaza ni, da so tisto letalo sestrelili ali Rusi ali odporniško gibanje v vzhodni Ukrajini. Zato pa jih je vse več, ki kažejo na krivdo kijevskih uzurpatorjev oblasti in njihovih zahodnih sponzorjev. Pri obtoževanju Rusije ne gre le za operiranje brez dejstev, gre tudi za diskvalificiranje racionalnega razmisleka, ki se ob nesrečah, kakršna je doletela tisto letalo, vpraša, kdo od potencialnih storilcev je imel motiv, sredstva in priložnost za storitev zločina. T. i. evropski voditelji nas vsrkavajo v namišljen svet, v katerem ne veljajo več ne dejstva ne racionalno razmišljanje, le še vse bolj totalitarna propaganda.
Z ozirom na to, kdo je zakuhal krizo in vojno v Ukrajini in kdo ju razpihuje, obdolževanje Rusije zanju v resnici ni nič drugega kot očitanje Rusiji, da se vmešava v zahodno vmešavanje v notranje zadeve Ukrajine. Takšen očitek je racionalno nevzdržen. Njegovi argumenti, ki so seveda lahko metodično organizirani, so zunajracionalni. Politika, v katero vodi, temelji na goli moči in suprematizmu, arogantni veri v lastno večvrednost in izjemnost. Bolj kot tisti očitek proti Rusiji ponavljajo, bolj izganjajo iz našega sveta racionalnost. Če želimo ohraniti možnost za lastno preživetje, moramo zbrati pogum za spoznanje, da t. i. voditelji v tem evropskem, zahodnem, atlanticističnem svetu, katerega del smo, nehujejo biti racionalni akterji. Pot, na katero je EU stopila s poostritvijo sankcij proti Rusiji, prav lahko pelje v vojno, ki bo daleč presegla ukrajinske meje.
