Pri presoji, kaj je triumf in kaj polomija, je največkrat treba počakati na posledice takšnih ali drugačnih dejanj; bistveno je tudi, kje se začne iskati kavzalna neprekinjenost tokov, ki v globinah dogodkovnega oceana vodijo k valovom in penam vsega, kar se na površini pripeti posameznikom, skupnostim in svetu. Zlasti politični mogočneži ne morejo nikoli vnaprej vedeti, ali bodo v svojih Canossah kralji ali papeži – ali pa le »primeri«. Sledenje množici, katere glas naj bi bil Božji, jih neredko privede v položaj Sokratovih tožnikov ali Kajfeža. Na volitvah je mera njihovega (ne)uspeha pri 99,73 odstotka oddanih glasov (kolikor jih je dosegel Hitler na plebiscitu ob anšlusu) – oziroma, glede na razmere, še pri dveh ali treh odstotkih več. Ljudje na nižjih ravneh večinoma ostajajo zvesti modrosti Nikole P. Pašića, ki je Milanu M. Stojadinoviću nekoč dejal, da so vladarji kakor ogenj: ne hodi jim preblizu, da se ne opečeš, pa tudi predaleč od njih ne bodi, da te ne zazebe.
V Sloveniji, ki je iz pravne države mutirala v sodno, je brez dvoma najmočnejši človek Branko Masleša. Šele vstop lokalne krize v akutno fazo je razkril ultimativno odločilnost tega resolutnega moža. Njegov politično ambiciozni naslednik na mestu predsednika sodnega sveta Miro Cerar se tako kaže kot idealist, ki mu suverena moč ni zvezda severnica. Oblikovanje osebne stranke v okviru javne demokracije ga je kljub nerodnemu razkritju že predglasovalne intabuliranosti na volilno zmago obvarovalo pred očitki, da je le trabant sizerenske judikative v legislativi in eksekutivi. Čeprav je Masleša dal vedeti, da ni menih, s čimer se je bržčas hotel ograditi od podobnosti z Gregorjem VII. iz časov, ko je bil ta zgolj redovnik Hildebrand, pa veliki sodnik na znamenitega srednjeveškega papeža in novoveškega svetnika spominja po polemični vztrajnosti v molku in besedi. V takšni mentalni klimi bi se v Sloveniji, ki še ne pozna modrosti neintegralnosti moči, utegnil vnovič vneti investiturni boj. Cerar je namreč na volitvah dobil krono, ni pa še jasno, v kolikšni meri bo lahko tudi kralj. Ni najmočnejši, temveč le najbolj zaželen.
Za sedanje nejasnosti del krivde nosi tudi lokalna historiografija, katere prvaki javkajo, kako se iz preteklosti, ki jo pomnimo na tak način, da jo lahko mislimo in izgovarjamo, ni moč nič naučiti. Drugod veščino doumevanja zgodovine kot navdihovalke izstopa iz kroga večnega vračanja istega že obvladajo. Francozi in Nemci, ki so se od Richelieuja do Hitlerja nenehno lasali, so z de Gaullom in Adenauerjem le znali zakopati bojno sekiro.
Toda ne Masleša ne Cerar ne moreta biti brez skrbi. Visoko sta, tam pa brije ostra in nestanovitna sapa. Ob zahajanju sonca, ki jima ta hip še žari v oči, lahko pred seboj ugledata Canosso. Pred takim razkritjem pa so varni srednji kadri, ki imajo namesto moči vpliv. Pri nas jih najbolj domiselno zastopa direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Franci Demšar. Bil je že minister in diplomat, a se je potem potrudil za umestitev med srednje kadre. Če si na primer ambasador, te v predpisanem smokingu pač zlahka zamenjajo za natakarja. Sitno je tudi, da moraš upoštevati zakone in bonton.
V ekumeni srednjih kadrov pa si lahko brezmejno ustvarjalen. Skrbeti je treba le za svoje golfišče. (Kandidovsko obdelovanje lastnega vrta namreč izčrpava.) Na njem o razdelitvi javnega denarja organiziraš odločanje z »obvestilom« in ne z zakonsko predpisano »odločbo« – nanjo se stranka lahko celo pritoži drugostopenjskemu organu, kar more prizadeti tvoje miljenčke –, akte o tem pa daš podpisati vedno voljnim pooblaščencem. Banalni birokrati v ekstazi, da se lahko za hip znajdejo v vlogi administrirajočih likvidatorjev, še zmerom ne vedo, da je že zaradi varnosti pri delu bolje imeti vpliv kakor moč. Ker ne berejo Hannah Arendt, se jim niti ne sanja, da so Canosse tudi zanje – ne le za velike. Ni pa jih za bistre srednje kadre.
