Zadnjih sedem let pozorno spremljam njegov herojski boj, da bi prinesel mir na Bližnji vzhod. Od dne, ko je pustil udobni sedež britanskega premierja in se ponudil mednarodni skupnosti, da bo pro bono, ali po kmečko – zastonj, kot poseben odposlanec četverice (OZN, EU, Rusija in ZDA) posvetil življenje iskanju sožitja med Izraelci in Palestinci, je ta možak deležen zgolj zmerjanja in zavidanja. Neupravičeno, krivično. Lahko bi doma plel vrtiček, pazil vnuke, v lokalni knjižnici za čaj in piškote imel predavanja o tem, kako bi brez njega Iračani še danes imeli orožje za množično uničevanje, ki ga niso nikoli našli, pa se je raje nesebično razdajal za svetovni mir. Še posebno ga zmerjajo te dni, ko rakete treskajo po Gazi in Izraelu, čeprav vsak objektiven analitik lahko brez težav dokaže, da bi brez njegovega sedemletnega predanega dela danes na obeh straneh mrtve šteli v tisočih, ne pa tam nekaj deset dnevno.
Najprej, kdo bi, prosim lepo, sedem let delal zastonj? Kdo bi stokrat letel v Jeruzalem in Hebron in v vročini, kakršna zna tam biti, poslušati jamranja zdaj enih, zdaj drugih, kako bi oni drugi ves narod radi zrinili v morje? Nihče ne pomisli, da je Tony zagotovil službo stotniji diplomatov in svetovalcev, ki za piškavih nekaj milijonov evrov letno sedijo v udobnih pisarnah v Jeruzalemu in skrbno beležijo ter poročajo, koliko Palestincev so aretirali Izraelci in koliko izraelskih avtomobilov so s kamenjem poškodovali Palestinci. Nihče od kritikov pa ne omenja, da je leto dni prepričeval Izraelce, naj zaprejo 12 kontrolnih točk, da bo promet ljudi in blaga tekel bolj sproščeno, ampak ga vsi zmerjajo, da so ta čas Izraelci odprli 36 novih nadzornih točk, na katerih maltretirajo Palestince. Zdaj vsi pozabljajo, da je Blair neštetokrat dejal eni in drugi strani: »Fantje, dajte, ne ga srat, delajmo biznis, ne pa vojne.« Blairu očitajo, da so za časa njegovega odposlanstva Izraelci nemoteno zgradili 42.000 novih stanovanjskih objektov na palestinskem ozemlju, nihče pa ne pomisli, da so na tak način 130.000 Izraelcem zagotovili streho nad glavo. Da ne omenjamo, da so ta čas Izraelci zgradili tak zid, da spominja na kitajskega, kar je številnim izraelskim gradbenim podjetjem dalo delo, delavcem kruh, Palestincem pa lep in varen geto. Vedno je mislil na druge, nikoli nase.
No ja, da je pač v prostem času, med enim in drugim sestankom z Izraelci in Palestinci, tu in tam, včasih v Izraelu in včasih v drugih okoliških arabskih državah sklenil nekaj manjših svetovalnih poslov za svojo firmo (TBA), za ameriško JP Morgan, švicarsko Zurich International ter za kazahstansko vlado, mu pa res ne gre zameriti. 15 milijonov evrov letnih prihodkov, 70 milijonov evrov vredno premoženje (med drugim pet hiš in stanovanj v Veliki Britaniji), 250.000 evrov za vsako predavanje, na katerem 16-krat vzklikne: »Izrael in Palestina morata najti mirno rešitev za svoje spore!«, je res skromen finančni obliž za njegovo iskreno in predano iskanje miru za Palestino. Ne pozabimo – mir nima cene!
